 Rush
- "Rush In Rio" Atlantic Records 2003 Vedno sem se čudil, kako večina metalskih gorečnežev časti Rush, njihove sovrstnike Uriah Heep, Hawkwind, Deep Purple, Genesis, E.L.P., Led Zeppelin, The Who, Jethro Tull, ki so tako kot Rush postavili rock na noge, pa se izogibajo kot hudič križa. Odgovor je sila preprost. Rush med vsemi naštetimi žgejo in gonijo svoj unikatni repertoar daleč najbolj uporniško brezkompromisno, surovo goreče, razposajeno divje in usklajeno polnijo to zemeljsko silo s fantastično mero pompozne epskosti. V njih ni kančka "dolgočasnega blues-enja" in nepotrebnega psihadeličnega motoviljenja, ki v metalskem žargonu izpade vedno premehko ter zateženo brez potrebe. Medtem, ko so se njihovi sovrstniki že davno prelevili v umirjene gentelmane zrelih srednjih let, ostajajo Rush po 30 letih obstoja še naprej trdno osedlani v svoji poprej opisani drži. In sedaj se vprašate: "Zavraga, čemu nov "live" album, saj ni dolgo tega, ko so izdali trojni live CD?" Pravzaprav so imeli Rush kar nekaj lepih argumentov za to potezo, kajti grobo rečeno je podobnost med "Different Stages" (1998) in "Rush In Rio" le v tem, da sta obe trojna ploščka. "Different Stages" ima produkcijo, ki je postregla z izredno natančnim zvokom in pravzaprav pomeni pravo perfekcijo izpiljenosti "indoor" koncertnega zvok. Po drugi strani zveni "Rush In Rio" precej drugače. Ne slabše ne boljše, le drugače. Zvok je bolj disperzen in v isti sapi mnogo bolj voluminozen, poln ter še bolj veličastno epski. Ob aktivaciji četrtega člana v skupino, v mislih imam katarzično brazilsko ljudstvo, ni treba dosti ugibati, da je skupina tistega novembrskega dne lansko leto jezdila na vrhu orjaških valov skrajno naelektrene atmosfere, ki jo je pričarala ekstaza zbora 40.000 glave množice. Na "Rush In Rio", ki nosi vsega skupaj 29 skladb in še dva bonusa za povrh, posnetkov niso rezali, koncert so položili lepo v enem kosu na zvočni nosilec. Tako lahko vseskozi uživamo ob Geddyjevem ogovarjanju občinstva, s čimer se "Different Stages" ni mogel ravno pohvaliti. Energija množice je dodobra podkurila umetnike in ti so dejansko pristopili sanjsko na odru. To pot je produkcija ujela nepozabno magijo, ki je razpoznavna v primerjavi s posnetki z "Diffrent Stages" na miljo daleč. To je pravi živi album in Rio nedvomno rojstno mesto hrupa. Valovi masovnega delirija se širijo nenehno in dosegajo svoje vrhunce spontano. Prvič resneje ponese avditorij na krila skupino ob prvem Geddyjevem dotiku klaviatur otvoritvene Tom Sawyer. Avditorij je vokalno vseskozi zaposlen in diha popolnoma usklajeno s skupino. Neverjetno je kako spremljajo kompleksni inštrumental YYZ ali kako Neilovo solo točko imenovano O Baterista, ki je odigrana na enakih temeljih kot The Rhythm Method iz "Different Stages". Z dodanimi zvoki marimbe in zvočnimi efekti v ozadju, ki dejansko pričarajo v živo zmaja z naslovnice dobiš občutek, kot da bi se ta pridružil skupini na odru za nekaj rund caipirinhas (brazilska nacionalna pijača z nekoliko višjim procentualnim deležem alkohola). Neilova bobnarska točka, je več kot le solo točka, je pravzaprav bobnarska suita, sestavljena iz mnogih smiselnih raznobarvnih motivov, ki se fantastično zlivajo v celoto in je tako Neilov pravi unikatni patent, ki nedvomno uvršča umetnika med največje svojega posla. Če grem s primerjavo med novim in starim live albumom naprej, zveni Geddyjevo petje mnogo bolj emotivno, bobni nosijo še bolj jeklen "splashy" beat, vedno surov zvok bas kitare je še bolj drzen, agresivnejši in njegove lege v akordih z Alexovo kitaro v ravnovesju, vnašajo v živi zvok še več kontrasta. Neukročena in vselej podivjana kitara kot glavni nosilec melodije je še bolj jezna, ostra in Alexovo soliranje zveni še bolj jekleno z eno najbolj norih solaž v Free Will. Na rokah takšne publike je skupina razvila izredno odrsko magijo in servirala pravo ambientalno fantastiko, ki trese in trese vse povprek. Sedaj lahko zaključim z vtisom, da je "Rush In Rio" glede na svojega živega predhodnika dejansko "odsekan" v celoti na višjem nivoju. Npr. Free Will je odigran še hitreje, Roll The Bones je odpet mnogo bolj vživeto in dodatek klaviatur vnaša v njeno zvočno podobo še več grandioznosti in epskosti. Če sedaj združimo vsa ta dejstva in jim dodamo koherentno kemijo, ki deluje med trojico na odru neuničljivo in popolno kot "perpetuum mobile", lahko "Rush In Rio" razglasim za novi monument rock glasbe. Material z "Vapor Trails" (2002), na katerem je skupina ponudila morda najtrši kitarski zvok v svoji zgodovini, s komadi Earthshine, Ghost Rider, Secret Touch in otvoritveno pesmijo drugega ploščka One Little Victory rahlo živčnega pridiha, skupaj s starejšo zapuščino Limelight, The Big Money, Dreamline ter zaključnim medlejem By-Tor And The Snow Dog/Cygnus X-1/Working Man ponuja udarnejše, trše in skrajno razbeljene trenutke plošče, medtem ko pesnitve The Pass (živa rariteta!), Red Sector A, Bravado, himne Distant Early Warning, Natural Science in famozna 2112 ter "nekaj lesenega" imenovano The Trees, epsko romantične vrhunce. Geddyjevo emotivno petje še posebej izstopa v pesmih New World Man (še ena živa rariteta!), Bravado, Resist in seveda Closer To The Heart. Atmosfera prav tako valovi skozi celotno ploščo. Če vzamem v precep drugi plošček, se ta odpre agresivno z novejšim materialom in v takšnem slogu ropota skupina tja nekje do sredine, ko prične z Red Sector A vzdušje dobivati nove dimenzije in ob koncu z 2112 doseže svoj epski vrhunec.Trojni plošček vsebuje dve bonus pesmi Between Sun & Moon in Vital Signs, odigrani dva meseca prej na severno ameriški turneji in jih na DVD-ju ni ("he, he, he,..." in še en "he", kdo rabi DVD-je, glasba je prvenstveno namenjena poslušanju)! Fantje so mislili tudi na zvrhano mero zabave in začinili La Villa Strangiato (presenečenje!) z vložkom, kjer Alex predstavi Geddyja kot "...a guy from Ipanema...", Geddy pa z bas kitaro v isti sapi preskoči na glavni motiv pra-evergreena dedkov in babic imenovanega A Girl From Ipanema, medtem ko je Neil "na kožah" poimenovan kot Mr. Milton Banana. Produkcija je fenomenalna, pravzaprav popolna. Ujela je pravi "feel" odprtega koncerta. Zato se vam ob poslušanju ne bo težko pridružiti splošnemu veseljačenju skupine in navite publike. Enostavno, ni ga evropskega, japonskega ali severno ameriškega štadiona, ki bi premogel takšno avdienco, kot jo ima Južna Amerika. To ni običajni avditorij. Da ti družno prepeva verze vseh pesmi in pozdravlja vsako gesto, vsak premik, vsak vdih in izdih skupine na odru s tako vnemo in entuzijazmom. Enostavno ne najdem besed, da bi opisal to fantazijo. O tem se morate prepričati s pomočjo lastnih avditornih organov. To je bil za skupino nepozaben večer, večer katerega si je nemogoče zamisliti kje drugje na tem planetu. Torej kako zaključiti? Ta živi dokument seva gentelmansko umirjenost, ki pride z leti, nek višji intelekt, zrelost v primerjavi z nagonsko pobesnelostjo prve dekade obstoja skupine. Vendar to ne pomeni, da Rush ne "gonijo" še naprej z nezmanjšano močjo. Žgejo z jajci! Izkušeni mački se držijo po tridesetih letih trdno pokončno, polni delovnega elana, entuzijazma in neukročene energije, ki jo v polnem sijaju izžarevajo na odru. "Rush In Rio" je živi dokument, ki lahko ponosno stoji ob boku "Made In Japan" (Deep Purple), "Live '73" (Uriah Heep) ali "The Song Remains The Same" (Led Zeppelin) in pravzaprav le dokazuje, da so Rush gotovo eden najboljših odrskih akterjev, ki so kdajkoli lazili po tem planetu, čeprav ko jih poslušaš, kar težko verjameš, da so Zemljani.Tako sočnega živega albuma, okronanega s takšno svečano magijo, ki jo je sposoben pričarati le trojec Lee/Peart/Lifeson, enostavno ne slišiš vsak dan. Je nedvomno živi album leta 2003. Čas bo pokazal če bo osvojil prvo mesto v kategoriji živi album desetletja, dvajsetletja, tridesetletja,... To je album, ki ga kot ljubitelji glasbe preprosto morate imeti. Je večna rockovska mojstrovina!
|
|
|||||