 The Tangent
- "The Music That Died Alone" Inside Out Records 2003 Ta novi projekt je pod isto streho združil legendarnega Van Den Graff glasbenika Davida Jacksona in mladce, ki koketirajo s tako imenovanim prog-rockom sedemdesetih iz skupin Parallel Or 90 in Flower Kings. Tri daljše suite, razdeljene na mnogo "podsuit" gradijo album. Prva suita se odpre in teče skozi orglarjenje značilno za Keitha Emersona (The Nice, E.L.P.) The Tangent ponujajo čelni trk med tradicionalnim prog-rockom sedemdesetih in kontemporarnimi prog elementi. Živo, obetavno improviziranje. Obetavno? Da, sila obetavno, a le do prvih vokalnih verzov. Petje je namreč obupno, grozljivo, porazno in variira med stopnjevanji teh pridevnikov od "bolj" do "manj" (osupljivo, grozno,...). V svojih najhujših različicah se petje lahko sprevrže v pravo neposlušljivo meketanje in nočno moro (npr. šesti del prve suite In Darkest Dream imenovan On Returning). Druga suita The Canterbury Sequence oživlja Canterburyjevsko glasbeno prizorišče z zastopniki kova Caravan ali Soft Machine in plošča pridobi na resnosti, saj tu nekako premore vokale, ki so prebavljivi. Ne vem in ne razumem zakaj se sicer odlični inštrumentalisti velikokrat odločijo, da sami odpojejo glavne vokale. Glasbeniki kova "dva v enem", kot so Alvin Lee, Leslie West, Geddy Lee ali Mathew Gordon Sumners (aka Sting), se žal ne rojevajo vsak dan. Torej ne barva glasu, niti aranžmaji vokalnih linij ne ustrezajo glasbeni drži, ki jo ponujajo The Tangent. V prihodnosti bi morali iskati ustreznega pevca ali pa pričeti s komponiranjem popolnoma inštrumentalne glasbe. No po drugi strani pa je produkcija fenomenalna, tista tradicionalno otoška, kjer je vse lepo uravnovešeno, z izrazno bas linijo. Celoten zvok je obogaten z uporabo raznobarvnega nabora Davidovih pihal in njegovega nevsiljivega in za uho vseskozi prijetnega jazziranja. Motivi se neopazno prelivajo drug v drugega, plošča mine kot bi mignil. Kljub stalnemu pridihu prog-rock elementov zgodnjih sedemdesetih, psihadeličnih trenutkov ni najti. Takoj, ko se The Tangent preusmerijo iz petja v absolutni inštrumental, se glasba sprevrže v impresivni jamming, ki združuje na vsakem koraku vse polno jazz elementov, ki se usklajeno fuzirajo s prog-rockom. Raznobarvna sestavljanka je res okusna in po tej plati dinamična. Zaradi glasbene zasvojenosti članov z legendarnimi bendi Yes, King Crimson, Genesis ali E.L.P in njihovimi izumi zgodnjih sedemdesetih, ki so postavili standarde in jih novodobni revitalisti tipa The Tangent enostavno ne morejo preseči ali doseči (lahko nam ponujajo le boljše ali slabše približke originalom) in pa malomarne obdelave aranžmajev vokalnih linij, dobimo zelo povprečen album. Ni slab, je pogumna poteza možakarjev, ki so se zbrali v studiu, zaloputnili vrata za seboj in odžagali kakor pač najbolje znajo. In po tej plati je album resen in iskren produkt. Vendar pa se čuti vpliv drugih skupin, zato je iskanje originalnosti pri The Tangent popolna izguba časa. Najboljše stvari so bile odkrite in ustvarjene davno tega. Kljub vsemu gre za album, ki je odigran z jajci in z izjemo mizernega petja, še vedno seka na polno.
|
|
|||||