David Bowie
- "Reality"
Columbia Records 2003
Odvrzimo metalske kodekse, ki nas delajo nestrpne do drugačnih in skočimo v drugo galaksijo! Wauu!! Kakšna otvoritev s pesmijo New Killer Star, škripajočega žaganja kitare v stilu Davidovega druženja z Avstralci Tin Machine s konca osemdesetih (1989). Celo Davidov image je skoraj identičen tistemu iz naslovnice Tin Machine. Bowie se znova spogleduje s pravim rockom. Pri Davidu nikdar ne veš, kaj se skriva pod njegovim genialnim "podstrešjem". Mož tisočerih obrazov tokrat odet v znošen, od pretiranega pohajkovanja dodobra načet in oguljen "smoking", je nedvomno trdno pristal na površini zemeljske skorje s svojim vesoljskim plovilom in se an poti skozi čas ustavil za trenutek, da se nam pridruži.
Pablo Picasso vsebuje moderne visoko vibrantne zvoke kitare podložene s prav smešnim copotajem ritem linije. "Pablo Picasso never got called an asshole", nezmotljivi nepremagljivi macho ki je brez konkurence speljal ostalim tekmecem ves plen (beri: ženske) izpred nosa, vsaj v New Yorku! Sočni pljunek na ozkotirne "jenkije". Zavita v pravi angleški črni humor nas Pablo Picasso z izkrivljenimi takti španskega flamenka pelje v rokerski drži naprej.
Back vokali ponujajo raznobarven nabor, od popačenih zborov mnogih Bowiejevih sekvenc zlepljenih skupaj, do tistih damskih, ki namerno napeljujejo moža k skušnjavi. Zvočna slika večine pesmi je ponovno zapolnjena z raziskovalnimi odklopi kitare in klaviatur, ki so genialno zlivajo v eno povest. Kitara izvablja najbolj odbite zvoke, ki v ozadju gostijo in bogatijo zvočni prostor, kar je gotovo posebna draž. Ekvivalent kitari, so zvočni efekti klaviatur in sami klavirski aranžmaji. Bowiejeva klasična specialnost, ki pa je ni uporabil v svojem glasbenem izražanju že kar lep čas. Looking For Water je pravi rock'n' roll naskok, s trgajočim basom v središču tradicionalnega otoškega zvoka. Prava otoška produkcija izrednega ravnovesja ritem linije in prve fronte. Pesmi po večini slonijo na izrazni ritmiki, ki je v produkciji porinjena malo naprej.
V She'll Drive The Big Car gre Bowie še bližje h koreninam, neposredno v srčiko svojega bistva. Se spomnite zvoka "Aladdin Sane" in njegove priredbe Rolling Stones Lets' Spend Night Together? Orglice, produkcija vokala v predrefrenu popolnoma ujame feel Bowieve legendarne plošče iz leta 1973.
Ena najlepših kompozicij, kjer še posebej izstopa Davidova senzitivnost je nedvomno Days, prvi atmosferični vrhunec na plošči. Genialna sestavljanka akustike in elektronike, tolkal in bobnov klasičnega pomena besede, pokrita z okusnimi orkestralnimi aranžmaji in kitaro, ki znova kot okrasek postavi piko na "i" ujetemu vzdušju visoke atmosfere. Perfekcija! Vse deluje enostavno grajeno in za uho sila invadivno. Try Some, Buy Some (orig. G. Harrison) sicer dokazuje mojstrstvo Davidove integracije določene osebe v svojo zavest in dekodiranja njenega glasbenega jezika v sebi lastni šifrant, vendar pa s svojim zaspanim ritmom pozibavajočega valčka nekako ne sodi na "Reality", ki je po večini zasuta s kratkimi udarnimi relaksirano fluidnimi komadi.
Glavna poslastica pride na koncu ob baladi Bring Me The Disco King. Jazz ritem linija vzeta iz srede tridesetih, brušenje open z metlicami, klavir in Davidov vokal kot protiutež, oba usklajeno in namerno razglašena. Pravo Bowie-jevo mojstrstvo. Žalostno do konca, kjer človek ne najde niti žarka upanja in se predaja dan za dnem, kolikor jih je še ostalo, le še lastnemu cinizmu. Prefinjen občutek vodi Davida skozi verze opevanja neznosnega puritanstva razpadajoče "moderne" družbe, zamaščenih in z vsemi mažami impregniranih babic s pudli v naročju, sivine v nebo penetrirajočih betonskih gmot ter linearno evforičnost uma zrobotizirane in emotivno mrtvo ledeno hladne človeške mase, nasičene z bremenom eksistencialnega absurda sedanjosti. Višek parodije na dekadentnost družbe, ki jo vodi njen bolni um samouničenju naproti.
Vse v "Reality" je zgrajeno brez kančka naprezanja spolno mero racionalnih gibov in tenkočutnega "feela". Nobenega dolgovezenja, pametovanja, le premišljena mera kratkih, enostavnih a premetenih potez in trikov, zloženih umetelno Bowievsko skupaj. Plošča kompaktnih pesmi, ki jo od glave do pete resnično z užitkom požreš. Nova Bowiejeva preobleka očitno umetniku izredno gode, saj mu je ta slogovni preskok dal dovolj nove ustvarjalne svobode in zato "Reality" seva rockovsko sproščenost, enostavnost a hkrati ekspresivno moč umetnikove svojske drže. "Reality" je odličen rock album, ki ga Bowie že dolgo ni ponudil množicam.
|
|
|