Glenn Hughes
- "Songs In The Key Of Rock"
Frontiers Records 2003
Znova je z nami eden največjih svojega posla. In njegov novi glasbeni slog je pravzaprav stara preobleka, ki pomeni vrnitev k hard rock koreninam. Samo prisluhnite refrenu otvoritvene In My Blood. Zvočni spekter zapolnjen do potankosti z masivnimi hamondkami in pulzivno erotiko lepo dodelanih enostavnih a vročih kitarskih rifov.
Poba znova vseskozi vrešči, skozi takte po svoje ubranega rock'n roll, z magnetično demonskim šarmom. Gasoline nas takoj popelje na sredo sedemdesetih tja med Deep Purple Mk III in kakšno njihovo pesem tipa High Ball Shooter ali Lady Double Dealer. Živahna ritem linija in drzno ekspresivno rifanje nosi v pesmi vseskozi udarno naboj. In to velja v isti sapi tudi za najbolj razbeljeno pesem albuma Standing On The Rock, ob katerem boste nedvomno strumno migotali sem ter tja. Kakšen ubijalski rjovež!!!
Še preden sem prebral naslov četrte pesmi in njeno posvetilo sem si rekel: "Porkaduš, tole zveni, kot Kashmir od Led Zeppelin!" To je pesem Higher Places namenjena nekemu Bonzo-u, ki naj ne bi bil nihče drug, kot preminuli bobnar Led Zeppelin John "Bonzo" Bonham. Za to priložnost se pesem odpre skozi pravi "snare drum" ropot kontrastne zvočne globine, ki resnično kliče k življenju Bonzov duh. Glenn je na vseh pesmih znova odigral tudi bas kitaro in pristopil k basovskim delnicam s posebno pozornostjo, saj bas resnično živo gruva in diha skozi ploščo ter v sami produkciji. Glenn je poklical na delo kar dva kitarista J.J. Marscha in Jeffa Kollmana. Slednji je tudi produciral album. Skratka, prekaljena glasbenika, ki se v žanru, katerega ponuja novi Glennov album znajdeta, kot riba v vodi.
Get You Stoned, je pravi obrat. Nagruvan, nafankiran komad s posebnim gostom na bobnih Chetom Smithom (Red Hot Chilli Peppers). Odlična pesem vnaša pravi kontrast na ploščo. Kitare nosijo v produkciji rahlo zamazan zvok. Glenn briljira skozi vratolomne odklone uporabe svojega pevskega repertoarja izredne improvizacije. Fantastičen občutek. Ko gredo dlake pokonci in še veš ne kdaj, ne zakaj. Glenn Hughes je z leti vse boljši in boljši. To je tisti pevec, ki se fenomenalno znajde v vsaki vlogi. Vsaki? V mislih imam uporabo vokala v striktno melodične namene. Glenn lahko prepričljivo poje najbolj črnski blues, soul, gospel, pop šlagerje vse tja do heavy metalskega žanra, da se ti zvrti (še kdo pomni krivično podcenjeno "Seventh Star" (1986) od Black Sabbath).
Atmosfera se povzpne na višjo točko ob srednje hitri pesmi Written All Over Your Face. Tu se odlično prelivajo barve Glennovega mojstrstva vokalne improvizacije. V trenutku rjovi na vso moč, nato sunkovito obrne vzdušje in pristopi nadvse čutno in sofisticirano. Čisti "nenadjebivi feel"! Written All Over Your Face, Courageous in Wherever You Go se še posebej odlikujejo po odlični vpetosti multiharmoničnih "back" vokalnih linij, ki ponesejo atmosfero na višjo raven in prispevajo v zvoku poseben barvni kontrast.
Pesmi so raznolike, okusno pomešane med seboj, tako da vzdušje na plošči nenehno valovi. Plošček izredne dinamike se obrne naokoli, da še veš ne kdaj, tako fluidno tečejo pesmi druga v drugo. Posebna limitirana izdaja vsebuje bonus pesem imenovano Secret Life, ki je odličen napad fuzije funka in rock'n roll-a. Vsi, ki kaj stavite na čistokrvni rock in roll z dominantnim vokalom v središču, to je plošča za vas. In Glenn Hughes? Ko iluzije postanejo stvarnost!
|
|
|