 Yes
- "Relayer, 1974 (re-release)" Rhino Records 2003 Za razliko od "Tales From The Topographic Oceans" vsebuje "Relayer" mnogo več pravih rokerskih žagancij. To je plošča kjer je Steve Howe v izraz Yes začel prvič izraziteje vnašati vse mogoče efekte, ki jih je preizkušal in so bile na razpolago, glede na takratna tehnološka dognanja glasbene industrije. Prvič lahko zaznamo kako uporaba steel pedal kitare prednjači pred solažami Steveove prve ljubezni, kitare modela Gibson ES 175. Steve, ki je znan da ne ljubi preveč akordov, vnaša ravno to prvino v novi izraz Yes pogosteje kot kdajkoli.V ozadju je položena zvočna zavesa postavljena na akordih, v ospredju pa genialne melodije zvokov steel pedal kitare, s pravimi multiharmoničnimi pobegi in uporabljena na način, ki jo svet še nikdar dotlej ni okusil. Rick Wakeman po končani turneji "Tales From The Topographic Oceans" prvič zapusti Yes. Fantje izberejo švicarskega virtuoza Patricka Moraza za njegovo zamenjavo. "Relayer", z vsega skupaj tremi komadi, je za bend nova zgodba. The Gates Of Delirium, fantastični dvajsetminutni ep, je gro plošče. Epska pesnitev, ki je še danes mnogim fanom zaradi svoje neposredne rockerske drže najljubši Yes ep, opozarja v celoti na popolno absurdnost vojne v vseh oblikah, od navidez nedolžnega verbalnega delikta dveh individuumov na cesti do skrajnosti, ko blazneži uporabijo jedrsko orožje. Torej pravi antipod vsemu kar (žal iluzorno - hej koliko generacij še!!!) predstavlja pravi mir. "Relayer" je v poeziji mnogo bolj neposreden, direkten in udarnejši, glede na predhodnika. The Gates Of Delirium je ovita ves čas v vibracije norosti in brezupnega tavanja človeštva, ki je že davno tega pozabilo na svoj namen. Ko Moraz in Howe skozi solistične dvoboje dejansko oživljata smrtni strah, bes, kričanje, grozo, trpljenje človeštva in žvižganje šrapnelov, ki neusmiljeno rešetajo zrak in spreminjajo zeleno v sivo ter sinje modro v rdeče krvavo. Ko podivjana Squire in White prikličeta skozi ritmiko pravi vojaški marš, marš naravnost v pekel od koder ni vrnitve! Vendar, kot je že v navadi Andersonove poezije, na koncu pesmi in njenem zaključnem delu Soon posije skozi glasbo svetloba polne intenzitete. Mar je to žarek našega ponovnega rojstva? Kmalu, kmalu bo prišel trenutek konca, dosegli bomo svojo apokalipso. Nato se bomo lahko znova ozrli, naša srca bodo odprta, spoznali bomo svoj namen, tu na Zemlji, namen poslan dolgo tega, namen živeti harmonijo melodije življenja, Sonce nas bo vodilo v izpolnjevanju namena in uživanju te harmoničnosti skozi melodijo brezmejne ljubezni in miru. Sound Chaser je trenutek fantastične fuzije rocka in jazza. Osnovni motiv se preveša skozi vsak krog v pravi "drn in strn" in nor odklop skupine. Nov eksperiment, s Howeovim psihadeličnim momentom na sredini in predrzno okusnim preizkušanjem kaj vse spravita njegova "štromarica" in steel pedal kitara iz sebe. Odlično ravnovesje vsega. Ritem linija ubija, njena hitrost je nadzvočna, tako hitrih Yes do leta 1974 še ni bilo na temu planetu. V Sound Chaser dobi tudi Patrick svoj trenutek in bravurozno izlije in odvihra zaključno solažo skozi svoj Hammond. Verjetno najbolj nenavadna pesem v njihovi zgodovini. A glede na pogum okušanja vseh mogočih glasbenih dimenzij, od Yes pravzaprav pričakovan "štiklc". Bobnanje Alana Whitea, ki je kot glasbenik v osnovi zapisan rocku, je sedaj še bolj izrazno. Fantovo torpediranje je vneslo še več ostrine in neposrednosti v zvoku "Relayer" glede na njegov predhodnik "Tales From The Topographic Oceans". To Be Over je gotovo ena najlepše skomponiranih pesmi v zgodovini Yes glasbe, s Steveom v absolutnem središču dogajanja. To je pravi abecedarij steel pedal kitare. Praktično vso melodijo je sestavil Steve, v zaključni fazi se mu je pridružil Jon in prispeval linijo neverjetno skladnih verzov. Izreden je srednji instrumentalni del, pri katerem se še posebej ježi dlaka. Plutje celotne ekipe neznano kam, a vedno z jasnim ciljem. Biti Yes. Biti intergalaktična raziskovalna flota. Tenkočutno, nežno in prefinjeno sofisticirano. Ostala trojica popolnoma uglašeno sledi mehkobi Howeove kitare in angelskemu vokalu Andersona. Se spominjate Tolkienovega "Silmarilliona"? Ainur-ji, spiritulani angeli oz. sadovi Illuvatar-jevega uma, so ustvarili Arda-o (Middle Earth, srednji svet). Prepevali so pesmi popolne harmonije in ustvarili svet z melodijo. Med njimi pa se je pojavil nebodigatreba Melkor (naš prvi bogoslužnik, monsignor in metropolit bi vzkliknil: "Padli angel!") najmočnejši Ainur. Ta pokora je nalašč pel v disharmoniji in rodilo se je zlo. Potrebna je bila apokalipsa, da se je svet ponovno vrnil v harmonijo ljubezni in miru. In tako nekako je napeljana vse človeška usoda. Naslovnica "Relayer" sledi verzom apokalipse (tako kot sporočilo Yes), ki jih najdete na stranicah knjižice avtorja Donalda Lehmkuhla, kateri so bili očiten inspirativ za "Relayer". Roger Dean je uprizoril oborožene konjenike (konjenike apokalipse), strupene debele mastne kače, ovil vse v absolutno sivino. Kamnito sivino iz katere se dvigajo zidovi uročenega mesta. Torej še enkrat več so Roger in Yes našli svoj skupni jezik. Zvok je poln, Patrick je pripeval fenomenalne klaviaturske aranžmaje in Yes zvenijo še enkrat več kot orkester. Skoraj neverjetno, a Ricka Wakemana res ni mogoče pogrešati na plošči. "Relayer" je mojstrovina v vseh pogledih. Še en dokaz kako močni so bili Yes, kako pred časom glede na rokersko glasbeno sceno. Zvokovno in seveda kot zgled. Zgled kaj vse mogoče je združevati v glasbi, nikoli obstati, iti naprej, ustvarjati. Z vsako ploščo so ponujali nov zvok, nov izraz, bili nenehna sprememba. "Moderni" človek preprosto ne more več verjeti, kaj so bila sedemdeseta za glasbo, za svet.
|
|
|||||