 Joe Lynn Turner
- "JLT" MTM Records 2003 Neutolažljivi stari maček Joe Lynn Turner, se je poslužil svojega starega preizkušenega recepta. Ostal je na svojih domačih tleh, kjer je seveda najmočnejši in najbolj samozavesten. Tako je ponudil ploščo, ki je slogovno najbližja Deep Purple, Whitesnake in Rainbow, seveda z dodatkom najpomembnejše začimbe izmed vseh sestavin, ki je daje kvalitete, da lahko takoj govorimo o unikatni prepoznavnosti že na miljo daleč. Ščepec in zaključno fineso, brez katere si ne moremo predstavljati nobenega njegovega solo albuma! Samega sebe. Ali drugače povedano, svoj specifično rjasto usnjeni glas. Novi album zato prinaša natanko to kar si njegovi fani lahko le želijo in kar je zapisano v njenem naslovu. Joe Lynn je zbral okrog sebe pestro druščino izrednih "session" glasbenikov med katerimi nedvomno izstopa ime Al Pitrelli. Al je v preteklosti sodeloval z akti, kot so npr. Savatage, Asia in Alice Cooper, torej "session" kitarist, ki lahko odigra s polnim občutkom pravzaprav vse kar ti pride na um. Večino kitarskega rifinga je prispeval Al Pitrelli, pa tudi nekaj solističnih točk je njegovih. Naslednja vzburljiva novica za Savatage fane je ta, da odbrenclja solažo otvoritvene In Cold Blood nihče drug kot Savatage glavni "sekira mož" Chris Caffery. Solaža je sicer kratka, a vsebuje tiste značilne jeklene visoko leteče ostre kitarske "licke" vzdolž zbira prečk, s katerimi je zabeljena pravzaprav vsaka Chrisova solaža. Bas linija je prijetno gruvajoča vzdolž celotnega albuma. Kitare so glasnejše in porinjene malček naprej v produkciji, glede na to kar sta Joe Lynn in Glenn Hughes ponudila skupaj pri Hughes Turner Project plošči "II." (2003). Kitaram se fluidno priključujejo Hammond linije in skupaj z njimi gradijo vznemirljivo in polno zvočno zaveso. Bobni servirajo nekaj silovitih "snare drum" strelov, ki izstopajo predvsem v srednje hitrih pesmih, kot so Excess, Cryin' Out Loud, Dirty Deal in strastni Jump Start. Seveda ne bi nič od naštetega zvenelo tako prepričljivo brez najpomembnejšega faktorja. Eruptivni izbruhi močnih raznobarvnih pevčevih "screamov", dobrodošli doma! Joevo petje je seveda znova popolnoma vživeto, skozi in skozi, preko kože do kosti. Svojski vokal je seveda umeščen v središče dogajanja in njegova prepoznavnost vnaša v pesmi izreden kontrast. Love Don't Live Here se odpre in zapre skozi bluesy finto na klaviaturah. To je balada, kjer se pevec s svojim prefinjenim občutkom prilagajanja barve glasu, še posebej približa poslušalcu. Na trenutke je nežno čuten in subtilnejši, potem pa nenadno eksplodira na vso moč. Odklone k bluesu je čutiti tudi v Blood Fire. Atmosfera dobi višji zalet v pesmi Excess. Ta je grajena na več različnih motivih, ki fluidno tečejo drug v drugega. Temu se skladno pridružuje znova pevčev pristop polnega zaleta in nekaj kratkih, a impresivnih solističnih kitarskih vložkov, katerih izvedba in lega skrbi za sapico nepredvidljivosti v pesmi. Let's Go in Drivin' With My Eyes Closed sta hitrejša treutka plošče! Vse pesmi so kompaktno zaključene enote z glavami in repi, vendar celotna plošča efektivno ponuja kopico različnih ambientalnih vzdušij. Ob Excess sem dolžan izpostaviti še dva atmosferična vrhunca plošče. Prvi je znova bolj čutna Cryin' Out Loud. Glavni udarni rifovski motiv in "beat" pesmi kliče k bližnjim vzporednicam zgodnjih Whitesnake in Deep Purple iz obdobja zasedbe Mk. III. Sledi mu Fantasize z atmosferičnim vrhuncem v prelepem melanholičnem refrenu. Ta pesem je grajena v osnovi na tekoče odprtem ritem drive-u, pokritim s kitarskim rifom, ki spominja na Alcatrazz. V starih dobrih časih vladavine pravega rocka, bi bila ta pesem nedvomno izbrana za hit "single". V njej je ujeta visoka atmosfera, hkrati pa je to pravi rokerski komad, ob katerem ne boste mogli kar pri miru stati. Za ušesa sila invadiven komad, saj takoj zleze pod kožo. Hit The Switch ponuja približek k temu, kar ustvarja današnje dni njegova ekselenca R.J. Dio (od "Magica" ere pa do danes). Ta vzporednica je v Reprise še bolj izrazita. To je kratek zaključni komad albuma v katerem se glavni rif Hit The Switch ponovi, hkrati pa je po dolgem in počez prepreden z impresivno kitarsko solažo. Glavni riff Reprise je voden skozi počasnejši tempo, zato izpade njen zvok še bolj masiven. Glede na letošnje dogajanje na hard rock sceni, lahko "JLT" umestimo takoj ob bok plošče "ponovnega oživljanja" leta '03; Deep Purple in njihovi "Bananas" (2003). "JLT" potrjuje Turnerjev izreden delovni in ustvarjalni zagon, ki je resnično navit do konca. Možakar je septembra '03 izdal z G.Hughesom novo HTP ploščo, prispeval vokale za nekaj pesmi Kotzevega novega Brazen Abbot albuma in resnično izgleda, kot da mu idej ter kreativne energije preprosto ne zmanjka. "JLT" je plošča kjer "feel" absolutno dominira in nadvladuje algebraične metode glasbene percepcije! Zvesti zapriseženci 100% hard rocka, želim vam dober spin efekt ob poslušanju "JLT"!
|
|
|||||