 Godiva
- "Godiva" LMP 2003 Kvartet novincev prihaja to pot iz dežele Milka čokolade in ementalerja. Švice torej! Ponujajo klasični heavy metal. Hm, pa kaj je zdaj že spet to klasični heavy metal? Direktni šus tipa Accept, U.D.O., Primal Fear, Judas Priest. Pri tem najbolj vlečejo na Primal Fear. Najbolj zaradi vokala pevca Anthonyja DeAngelisa, ki neverjetno spominja v visokih sekvencah na Ralfa Scheppersa (primeri: Razorblade Romantic, srednje hitra Heavy Metal Thunder, One Shout). Fant poje tehnično na visoki ravni. In smešno, skoraj neverjetno. Ima pravzaprav smolo, ker njegov vokal v nižji štartni liniji znova kliče k vzporednicam. Spominja namreč na legendarnega Uda Dirkschneiderja (ex-Accept, U.D.O.). In sicer na Uda, ki poje v normalni srednji tonaliteti, brez njegovega prepoznavnega vreščanja. Po tem ni težko več sklepati, da se Anthony odloča za vnos obeh slogovnih načinov petja (pesmi kot so Sinner-oh kakšna bujna domišljija ali Riding Through Time). Na trenutke pa Anthony skuša k vsemu dodati tudi nekaj agresije. A žal njegovi poskusi bolj spominjajo na pasji lajež, kar jemlje resnost izdelku, saj vse skupaj izpade, kot navadno siljenje (One Shot, Riding Through Time, Let The Tanks Roll, Bullshit Lover). Godiva so zatorej še ena od mnogih zgodb, ki se ponavljajo in ponavljajo. Namesto, da bi iskali prostor za sproščanje kreativne energije, le tega izkoriščajo za kopiranje že izumljenega. Če vas kaj tolaži, je producent plošče Tom Naumann (kitara Primal Fear, Sinner). Zato zvok vleče na Primal Fear. Kitarsko rifanje porinjeno naprej. Drvež dvojnega bas bobna daje rifanju fino protiutež. Sicer impresivne kratke in enostavne kitarske solaže ne odvzemajo izdelku udarnosti. Vendar predvidljive, kot je predvidljiv vsak pedenj tega izdelka. Fantje se mestoma poslužujejo tudi harmoničnemu pikanju preko rifov, kar jih slogovno in po produkciji znova neverjetno zbližuje s Primal Fear. Sindrom Uda Dirkschneiderja na vokalu se širi še kar naprej v pesem Cold Blood, ki v srednjem delu ne le po motivu, pač pa celo po verzih spominjajo na Heaven And Hell od Black Sabbath. Kako predrzna, brezkompromisna in neotesana kraja! Torej še enkrat. To konstantno pilotiranje skupine znotraj šablon ponuja album, ki je popolnoma predvidljiv in skrajno dolgočasen. Godiva hudo trpijo, saj jim primanjkuje glasbene domišljije. Lahko pa jih razglasimo za zelo dober "a tribute to" band. A ne pustite se prepričati. Tisti, ki se striktno vrtite v slogovnih krogih metala, ki ga ponujajo Judas Priest, Accept, Primal Fear, dobrodošli doma! Že zdavnaj bi moral končati. Torej skupina je tehnično dovršena, ni kaj. Vendar ne ponujajo ničesar izrazno svojega. Le solidno kopijo. Eno od neštetih. Kopija pa nikdar ne zveni tako dobro kot original, kar Godiva le potrjujejo. Žal mi je fantje, a niste prepričati.
|
|
|||||