 Hughes Turner Project
- "II." MTM Records 2003 Prvenec HTP je nekako ponudil tisti pravi klasični hard rock, ki sta ga Glenn Hughes in Joe Lynn Turner prinesla s seboj iz sedemdesetih. Naslednik prvenca pa je ugledal luč v malo drugačni preobleki! Tudi tokrat je njun delež zabeljen z izdatno mero vživetega emocionalnega improviziranja in skladno uravnovešenostjo zvočnega kontrasta harmonije obeh vokalov. Kompaktne pesmi so skrajno zapoprane z izraznimi srednjimi inštrumentalnimi deli, kjer izstopa J.J. Marsh s svojim vživetim kitarskim soliranjem. In kaj je drugačnega? Produkcija ponuja tokrat modernejši zvok kitare rahlo umazanega pridiha. Na prvencu zveni kitara mnogo bolj linearno in zvesto zapuščini sedemdesetih. Vokala sta v produkciji logično porinjena naprej, ostanek mozaika pa gradi izjemen kontrast iskrivega "rhythm drive-a" na eni strani in kitare plus orgel na drugi. Kitara zvočno ne dominira nikjer. Inštrumenti ležijo celotno v ravnovesju. Slog? Nekateri motivi v pesmih težijo zveneti pop rockersko. A ne zaradi pomanjkanja distorziranega kitarskega rifanja, ne skrbite ta je vseskozi z nami razen v pesmi Time And Time Again, ki potrjuje vse odlike Turnerjevega vokala. Pevec se z bravuroznim spreminjanjem barve glasu vživeto prilagaja verzom ljubezenske pesmi. Žametni vokal vnaša toplino, nežnost in mehkobo, po drugi plati pa kanček lastne prepoznavne hardrockerske usnjenosti. Fantastika. Torej kje je vzrok pop pridiha? Glennov vokal v ospredju produkcije se včasih nalašč približa s svojo barvo temu trendu. Glenn Hughes je eden tistih redkih pevcev (če ne celo edini), ki dejansko lahko prepričljivo odpojejo vse. Tudi od silno komercialnih stvari, pa vse tja do najbolj črnskega bluesa. Predvsem refreni Alone I Breath, funky Sofia, Going My Way ali celo Losing My Head nosijo sapico pop-a. Slednja pesem je posebnost. Spremljava orgel vnaša orientalski pridih, kitare za to pesem, pa je v celoti prispeval nihče drug kot možakar Midasovega dotika z imenom Steve Vai. Seveda Steve ni mogel iz svoj kože in je inštrumentalni del "prevrnil" po svoje, tako da je vnesel v pesem rahel psihadelični pridih in ga umetelno zbalansiral z nadzvočno hitrostjo ultralahkega brzenja svojih mehkih prstov levice. Pesem nosi odličen slogovni in ambientalni kontrast. Vse do sedaj povedano priča o HTP novi plošči kot raznobarvni in visoko dinamični sestavljanki h čemur pripomore tudi premeteno namešan nabor pesmi na njej. Plošča zamaje ušesni bobnič takoj s prve z navihano udarno Revelation, nabito z intenzivnimi emocijami obeh pevcev, konča pa se prav tako v velikem slogu s komadom Let's Talk About It Later. Pesem se odpre sila zanimivo! S kitarskim rifom odigranim s flengerjem, ki neverjetno vleče na Led Zeppelinovski glavni rif pesmi In My Time Of Dying. Pesem nosi tudi mehkejše odseke, kjer lahko uživamo ob Glennovi izjemni soul mehkobi in sofisticiranem občutku, spet v trših delih pa v emotivno družnih izbruhih obeh pevcev. Goodbye Friday nosi vznemirljiv kitarski vložek na začetku svojega inštrumentalnega srednjega dela. Zveni kot etno folk motiv vzet naravnost z južnega dela Balkanskega polotoka, kar daje pesmi sapico nepredvidljivosti in dodatne svežine. Torej ljubitelji popolnega vokalnega "blitzkriega", to je absolutno plošča za vas. Seveda se je ne bo branil noben ljubitelj hard rocka. Legendi tudi tokrat ostajata zvesti svojemu prepoznavnemu slogu. Klasične hard rock prvine nove HTP plošče se usklajeno dopolnjujejo s pop rock odmiki. Produkt je dinamična plošča večjega slogovnega ter zvočnega kontrasta glede na prvenec, narejena znova brez ene same samcate napake!
|
|
|||||