 Foe
- "Arm Yourself With Clairvoyance" House Of Stairs 2003 Pred nami je sveži pečeni debut sveže skupine Foe, udarnega Londonskega tria, ki ga sestavljajo Jason Carty (kitara), Crawford Blair (bas in bariton kitara) ter Paul Westwood (bobni). Njihova glasba ne pozna šablonskega okvirja tipa predrefren, refren, srednje inštrumentalno polnilo, kot ga verjetno vsi pričakujete. Njihov izraz ne pozna meja. Gre za glasbo, ki nenehno raziskuje in se neustrašno podaja na področja neznanega in neodkritega. Je produkt neposrednega individualnega odseva treh posebnežev v skupini. In to vedno rezultira v drugačnosti, unikatnosti, prepoznavni svojskosti. Lahko sploh zahtevamo več od določenega glasbenega umetnika? Trojec igra inštrumentalno glasbo. Kakršenkoli vokal bi njihovo revolucionarno in sila provokativno držo zgolj skvaril. Ker sem potisnjen v nehvaležno situaciji opisati nekaj kar zveni poponoma drugče, sveže in novo, si bom vzel malo več maneverskega prostora. Foe so zanimiv hibrid med klasičnimi metalskimi rifovskimi prvinami, ki se v svoji skrajnosti odklanja k mesarskemu treširanju in svobodo, ki jo ponuja jazz kakšnih Mahavishnu Orchestra, ki so v sedemdesetih fenomenalno fuzirali jazz z rockom. Vse skupaj leži v perfektnem ravnovesju. Prikladno poimenovan debut nosi nekaj več kot 32 minut glasbe. Sliši se malo, a ob poslušanju boste ugotovili, da skupina pravzaprav ponuja v tej dobre pol ure ogromno glasbe, ki v celoti poteši razvajena ušesa. Glasba je sestavljena zelo kompleksno. Vsaj takšen občutek prevzame poslušalca, ko se CD vrti šele prvič, drugič, tretjič,... Na začetku je prisoten celo občutek, da se nekdo na CD-ju neslano šali. Toda, ko stvar enkrat zleze pod kožo, se boste preprosto zaljubili v Foe. Dati jim morate čas, morate vztrajati in bogato boste nagrajeni. Naj se sliši še tako neumno in posplošeno a slog Jasona Cartyja spominja v preseku na zmodernizirane prvine klasične metalske šole rifovskega abecedarija križanega z brezkompromisno raziskovalno slo genijalnega Johna McLaughlina. Melodija, ki jo poba izvablja iz svoje šest strunske priprave nikakor ni omejena na dribljanje znotraj klasičnih durovskih ali molovskih lestvic. Fant zahteva zase mnogo več svobode in namesto, da bi se s prsti sprehajal znotraj lestvic se nepredvidljivo sprehaja med njimi, hkrati pa zasipa poslušalca praktično vseskozi s pestrim in unikatno izraznim naborom rifovskih motivov, ki so pravkar zrasli na njegovem zeljniku. Foe niso "normalen" rock band. Rafali vseh mogočih rifov se usipajo drug za drugim in v eni pesmi jih natresejo toliko, da bi le ti lahko služili kakemu drugemu bendu za skomponiranje celotnega albuma. Foe so tako na iskren način ujeli "prismuknjenost" kakšnih King Crimson, seveda na izrazno svoj način in s pristopom, ki se vseskozi podaja novim obzorjem naproti. Foe demonstrirajo imeniten kontrast med kitaro, kot glavnim stvarnikom in nosilcem večine melodij na eni strani ter ritem sekcijo, ki briljantno kuje okvir v katerega se motivi smiselno vgrajujejo. Zvok je zgaražirano živ, a vsi trije inštrumenti zvokovno ležijo v ravnovesju. Delo bobnov ponuja široko paleto vseh mogočih prehodov, ki so okusno začinjeni z delom činel. Bas zveni debelo, skorajda ne distorzirano, a vseeno daje nenehen občutek, da je odigran z izredno mehkobo in sofisticiranostjo. Kjerkoli kitarsko rifanje pavzira, ali kjerkoli pusti kitara rif prosto zveneti, izrablja tu bas nadvse efektivno zvočni prostor, ki je ob tem nastal. Kakor drvi kitara skozi zakladnico najrazličnejših rifov, tako potuje ritem sekcija skozi fantastiko konstantnih ritemskih preklopov. Vse to pa skladno gravitira skupaj v podobo Foe. Rezultat silno samozavestnega in zavzetega igranja trojice je resnična manifestacija iskrivega jamminga, ki v vsakem trenutku udarja naravnost med oči. So trenutki, ko fantje nezadržno mlatijo inštrumente v dokaj linearni drži skozi surovi, skoraj brutalni "riffing drive" in so trenutki popolnega razcepa, ko se posamezniki popolnoma nepričakovano in spontano odločijo odpluti vsak v svoj svet, kar da glasbi večpaletnost, zvočni podobi pa dodatno širino in globino. Ob tem ohranjajo fantje rdečo nit skozi popolno medsebojno usklajenost in izredno preciznost. Temu smo lahko priča zlasti ob kompleksneje grajenih prehodih. Na točkah, ko se človek že vpraša, od kod neki takšna stopnja usklajenosti glede na izredno kompleksnost kompozicij. To je razlog dovolj, ki prepriča, da fantje niso od včeraj skupaj, pač pa so za njimi ure čvrstega garanja. Uigranost in kemija skupine je vredna vsega občudovanja. Foe so nedvomno vroča točka trenutne rock scene, saj izrazito deviirajo od trenutno znanih standardov in jim ni moč nadeti oznake določenega glasbenega žanra. Da bi jih stlačil v isti koš k progresivnemu metalu ali math rocku, bi bilo nepošteno saj bi to pomenilo vrsto degradacije njihove unikatnosti, ki jo je moč imenovati preprosto kot "foe rock". Njihov prepoznavni slog pomeni le eno. Na Foe velja računati resno v prihodnost. Fantje imajo izredne ambicije. Ravnokar so izdali debut, trenutno končujejo EP, vneto pa že pripravljajo material za nov studijski album na katerem obljubljajo polurno inštrumentalno kompozicijo. Tako ambiciozni pristop zares obeta veliko! Preizkusite neznano!
|
|
|||||