 Enchant
- "Tug Of War" Inside Out 2003 Eden glavnih vzrokov, da naslednik "Blink Of An Eye" (2002) ni tako trd tiči v odločitvi skupine, da rekrutira v svoje vrste novega klaviaturista Billa Jenkinsa. To je takoj opazno v zvoku, ki je sedaj enakovredno porazdeljen med vse instrumente. Na "Blink of An Eye" je kitarist in absolutni šef skupine Doug Ott poskrbel za "nujna" klaviaturska ličila, sedaj pa so klaviature odigrane "pošteno" s pravim šolanim klaviaturistom in to z izrednim užitkom ter tako uravnovešeno umeščene znotraj zvokovnega izraza skupine. "Tug Of War" ponuja še izrazitejši zvokovni kontrast med prvo linijo za katero skrbijo kitara, klaviature in nezamenljivi unikatni vokal Teda Leonarda ter prefinjeno, sila živahno in neukročeno ritem linijo. Produkcija je kristalno čista, sliši se dobesedno vsak "lick" kitare, katere zvok se rahlo nagiblje k legendarnemu zvoku progresivnih rock skupin osemdesetih tipa kakšnih Marillion a z razliko, da je Dougova kitara mnogo živahnejša in njen zvok še bolj poln. Plošča se presenetljivo odpre z "lažjo" Sinking Sand, ki nosi izrazit refren s subtilnim in čutnim vokalom v središču dogodkov. Specialiteta skupine je ta, da znajo fantje atmosfero prenekaterega komada zvito stopnjevati, da le ta doseže vrhunec navadno ravno ob koncu. Prava poslastica je Hold The Wind s fantastično komunikacijo inštrumentalistov, katerih kemija deluje naravnost osupljivo popolno! Beautiful je balada, ki prestavi atmosfero na drug nivo in potisne v središče znova Tedov sofisticiran občutek prilagajanja motivom in verzom v pesmih. Sledi udarnejša Queen Of The Informed, ki vas bo napojila znova z višjo koncentracijo adrenalina v krvi, medtem ko Long Way Down pomeni neposredno vzporednico med "Tug Of War". Progtology je inštrumental, kjer si Doug z brzenjem vzdolž kitarskega vratu veselo ogreva prste, medtem ko preklopni srednji motiv te pesmi neverjetno spominja na obdobje Quensrÿche in njihov nesmrtni abecedarij rock glasbe "Operation: Mindcrime", predvsem zaradi odprtega ritem "drivea" in zvoka "snare" bobna. "Tug Of War" je plošča visoke dinamike, ki vas bo presenečala na vsakem koraku nasploh zaradi raznolikosti motivov in atmosfere, ki bruha izredno intenziteto in ne pojenja niti na eni sami točki. Torej Enchant ne poznajo besede kliše in trmasto sledijo le samim sebi. Že tako sem zavil po svoje, sedaj bom pa do konca. Srednji inštrumentalni deli so grajeni z namenom, da glasba razpada skozi motive. Motive, ki sicer nemoteno in fluidno prehajajo drug v drugega. Kako to? V teh delih resnično pride do izraza prefinjen občutek instrumentalistov, ki ne upoštevajo kaj dosti svojega "razumskega" (racionalnega), saj ga v celoti prekrije sproščenost in spontanost glasbenega ustvarjanja. Hitroprsti Doug ne forsira znanja, prepušča se "feelu", ki prepriča v celoti. Solaže nosijo izrazne melodije, sočne "fade oute" in "intre". Torej, zakaj potem glasba razpada v motivih? Srednji deli v katerikoli pesmi so tako drugačni od repov in glav, ki jih bazično gradijo refreni in motivi predrefrenov, da enostavno izničijo efekt uokvirjenosti ustaljenih šablon. Zato se Enchant novi CD enostavno ne more shraniti v možganskem spominu. To magijo so nekoč popolnoma obvladovali in superiorno rokovali z njo bendi kot so Yes (predvsem pesmi s "Tales From The Topographic Oceans") ali King Crimson zgodnjih sedemdesetih. Efekt, da glasba razpada je atribut, ki navadno zmanjšuje dinamiko plošč. Nemalokrat smo priča čudno združenim motivom, ali "sekanju" glasbe zaradi izbranih motivov, ki so med seboj popolnoma inkompatibilni. To je problem s katerim se soočajo mnoge progresivne skupine. "Tug Of War" pomeni popolno nasprotje. Efekt razpadanja glasbe v motivih novih Enchant je pravzaprav čudovit fenomen, ki sije s polno svetlobno intenziteto. In ravno to ponese "Tug Of War" do superlativa mojstrovina. Moja recenzija ne pomeni prav nič proti fenomenu Enchant. Hočem reči, da stroga empirična analiza pribijanja glasbe v materialno formo tipa moje recenzije nima nobene moči s skupkom iskrenih kozmičnih vibracij, ki je ujeta v "Tug Of War". No pa smo tam. Moja priljubljena tema. Glasba ima eterični, meditativni efekt. Ponuja mnogo več kar zazna oko, otiplje roka ali prevaja ušesni polž. Če se želite prepričati kako zvenijo Enchant v živo si priskrbite limited edition "Tug Of War" odeto v "slipcase" ovojnico. Izvedba "v živo" bonus pesmi Below Zero ("Wounded", 1996) reprezentira izredno udarno kompaktnost skupine na odru. Pesem je navita, našpičena ter v celoti odigrana s hitrejšim tempom v primerjavi s studijskim originalom. Na vso moč, silno samozavestno, popolnoma sinhrono, preklemano natančno ter brez najmanjšega spodrsljaja. Dovolj sem govoričil, dovolj je argumentov, ki enostavno pravega glasbenega sladokusca ne bodo mogli odvrniti od tega, da se ne bi "pregrešil" in ojunačil stopiti v kontakt z glasbenim fenomenom Enchant. Žalostno, je da se tega zaveda mikro-majhna peščica celotne človeške mase. Po vsem prikazanem skozi sedem studijskih albumov so neutolažljivi svojski umetniki Enchant na prizorišču še vedno nerazumljivo podcenjeni. Fantje, čas je za dvojni "live" CD!
|
|
|||||