 Brazen Abbot
- "Guilty As Sin" SPV 2003 Da, to je manifestacija razbeljenega okostenelega hard rocka na najlepši možni način. Vodja skupine in kitarski čudodelnik Nikolo Kotzev ni hotel postavljati kakšnih dvomov, pač pa je k stvari pristopil brezkompromisno. Okoli sebe je zbral zmagoviti in preizkušeni ex-Europe trojec in sicer bobnarja Iana Hauglunda, basista Johna Levena in organista Mica Michaelia. Da o njihovih izjemnih talentih ni vredno zgubljati besed potrjuje dejstvo, da je taisti trojček spremljal samega Glenna Hughesa na njegovi "From Now On..." turneji leta 1994. A to še ni vse! Nikolo je razdelil pevske vloge med izkušenega in prekaljenega lisjaka J.L. Turnerja (ex-Deep Purple, ex-Rainbow, ex-Y.J. Malmsteen's Raising Force), vzhajajočo zvezdo in enega največjih vala nove generacije J. Landeja (Masterplan, Beyond Twilight, ex-Ark, ex-The Snakes), za dodatni dvig kontrasta, pa G.Edmana, mehkejšega pevca čistega vokala, ki prav tako lahko z vso silo zarjuje, če mu je to zaukazano. Slednji se je kalil pri Y.J Malmsteenu (na ploščah "Eclipse" in "Alchemy"). Kotzev gradi svoje pesmi (z izjemo dveh balad) na direktnih ubijajočih in sila izraznih rifih, ki vžigajo s prve. Rifanje je porinjeno v ospredje čiste a žive produkcije. Kitarski zvok je pošteno zvampiriziran in pojeklen. Kljub temu pa so vsi dejavniki, ki gradijo celotno zvočno sliko izrazni in nihče od njih v zvoku ni povožen ali nerazločno slišen. Ritem linija deluje fluidno in vzdržuje odprt udarni "drive", kjer je to zahtevano (otvoritvena One Life To Live, Slip Away, Mr Earthman, Supernatural). Tak "drive" dodatno poudarja zvočno intenziteto kitarske ultravoltaže. Okrepljen z dodatkom okusnih back vokalov in orgel rezultira končni zvok plošče v vzpostavitvi grandiozne masivne zvočne zavese, ki nosi izredno atmosfero skozi celotno ploščo. Ritem linija mestoma deviira k spogledovanju s power metalskimi linijami, posebej v hitremu razparaču Eyes On The Hotizon, kjer pesem celo presunljivo potegne na kakšne neo progesivne metalce ala Symphony X. Naslovna in hkrati zaključna pesem vsebuje zlobni apokaliptični zaključek navzkrižnega ognja Mozarta in nore ciganske violine, ki ponese samo ploščo do njenega vrhunca. Vsi trije vriskači se vživeto prilagajajo strukturam pesmi in z izrednim smislom improvizacije skrbijo tudi za izredne "screame", ki parajo in dodatno elektrijo razbeljeno vzdušje. Po moči izstopa seveda Jorn Lande. Landejev strastni vokal je mestoma odpeljan naravnost do svojega limita, ko zveni pevec skorajda brutalno (A Whole Lotta Woman), medtem ko Edman briljira še posebej v neo baladi Eve, kjer je pesem v osnovi zgrajena na akustiki in podložena s tolkali, ki nosijo "Havaji" pridih, Edman pa po drugi plati vnaša s svojim vokalom pravi led vanjo, kar razvije izreden zvočni kontrast in kontrast različnih vzdušij, ki jih nosi pesem. Najprepričljivejši pa je veliki učitelj J.L. Turner. Enostavno, kadarkoli se njegov vokal vključi v sam kitarski rifing izgleda kot, da bi se Kotzev in Turner igrala v peskovniku skupaj že celo večnost, saj med njima kemija preprosto deluje. Magično prepričljivo! Turnerjev čutni a usnjeni vokal dodatno osvetli kompozicije pesmi, saj je rifing Turnerju pisan na kožo, kar ima za posledico uravnovešenost motivov v pesmih in ujetega visokega ambientalnega "feel-a". Menim, da bi prav gotovo vsi preživeli brez klišejske pocukrane balade I'll Be Free, ki znižuje resnost izdelka in mu jemlje dinamičnost brez potrebe, medtem ko je ostanek plošče pravi izziv za sladokusce stare šole ultramelodičnega hard rocka tipa Rainbow ali Whitesnake s povamirjenim modernim zvokom, kitarskega vihtenja razpenjenih solaž, ki bo nedvomno prepričala tudi ljubitelje Y.J.Malmsteena. Ko "feel" v celoti prepričljivo premaga tehnično izpiljenost! Čisti šus polnih jajc naravnost med oči!
|
|
|||||