 Deep Purple
- "Bananas" EMI Records 2003 Resnično sem počaščen, da lahko spregovorim nekaj besed tudi o teh velikanih rock glasbe. Upam, da iz mojega besedičenja ne bo izpadla novela, nasploh pa upam, da ne bo vse skupaj izzvenelo kot primerjava glasbenega izraza Deep Purple sedanjosti in preteklosti, v kar močno dvomim, da mi bo uspelo. Takšne primerjave prav sovražim, še posebej v primeru tega legendarnega benda. Torej novica št. 1. je ta, da se je upokojitev Jona Lorda in prihod maestra Dona Aireya na njegovo mesto, za band 100% obrestovala. Novi album "Bananas" je za to neposreden dokaz. Za vse, ki slučajno niste seznanjeni z imenom Airey (ex-Rainbow in...uh preveč, da bi vse našteval), naj vas takoj potolažim, da ta veliki klaviaturist z izredno lahkoto sledi vsem Lordovim delnicam. Donovo delo je vneslo v novi obraz Deep Purple izredno svežino! Na"Purpendicular" (1996) in "Abandon" (1998) je bil kitarist Steve Morse tisti, ki je kril večino prostora glasbe Deep Purple rezerviranega za solaže. In te solaže so tisto pri Deep Purple, kar jih je pravzaprav naredilo tako mogočne. Na obeh omenjenih ploščah "purpleovskih" Hammond in kitarskih duelov enostavno ni bilo kaj prida občutiti. Airey je zapolnil to vrzel. Magija torpediranja kitare in klaviatur zlasti v pesmih, kot sta raznobarvna poskočna vrveža I Got Your Number ter Picture Of Innocence, predvsem pa naslovna pesem, v kateri Don s svojo hitrostjo še posebno blesti in v kateri nekajkrat potegnejo njegove delnice na Keitha Emersona v Tarkus (E.L.P.), je znova oživela. Oba inštrumentalista prve fronte (kitara, klaviature), si prav tako sedaj enakovredno delita glasbeni prostor v prehodih, ki jih vetrita z značilnimi Deep Purple okraski. Torej Deep Purple nas z "Bananas" vračajo v čase, ko sta nas Lord in Blackmore razvajala z norijami svojih inštrumentov. To ne pomeni, da nosi "Bananas" kakšne odštekancije npr. v stilu reliktne Wring That Neck ali, da je boljša/slabša od "Abandon" ali "Purpendicular". Enakovreden mlajši brat jima je. "Bananas" je preprosto odsev trenutnega psiho-fizičnega/duhovnega stanja fenomena imenovanega Deep Purple, ki se konstantno razvija sedaj že četrto desetletje. Feel v "Bananas" nas resnično vodi nazaj tja proti sedemdesetim, istočasno pa je album prežet z neverjetno sofisticiranostjo in prekaljenim občutkom zrelosti, katere si ne pridobiš kar tako, pač pa ta pride z leti. Ravno zato so Deep Purple resnično veliki. Verjetno večina od vas hlepi za Deep Purple sedemdestih in se boste zato z lahkoto zaljubili v "Bananas". Na njej so v veliki večini "gole" Hammond C3 orgle, mogg in klasični klavir. Tudi Morseova kitara, odkar se je kitarist pridružil Deep Purpleom, vnaša sedaj čisto druga občutja. Ob Aireyevem prihodu (oprosti Jon) v bend, je Morse tako dobil sodelavca s katerim se preprosto rečeno popolno ujame. Kemija med njima deluje! Presunljivo je tudi dejstvo, kako izrazno zveni znova oživljeni Ian Gillan. Izredno gode njegova predstava v prelepi nežni akustični baladi Never A Word, ki jo odpoje še posebej vživeto medtem, ko dodane back vokalne linije v tej pesmi narahlo potegnejo na nesmrtni duet Simon/Garfunkel. Večina glavnih rifov je ujela tradicionalni hardrokerski zvok skupine (otvoritveno razbijaška erotična izkušnja House Of Pain začinjena s činelskim zvokom "kravjega zvonca", Razzle Dazzle, Silver Tongue ali I Got Your Number) medtem, ko v Walk On, pristopijo k poslušalcu s pridihom bluesa. Z bluesy naravnanim motivom, ki takoj v začetku celo spominja na njihovo nesmrtno Lazy, se srečamo nadalje v predrefrenu Picture Of Innocence, katere vzdušje stalno narašča skozi bombastično prevetreni udarni rif, grandiozno zvočno zaveso in pravo mitraljiranje Dona in Stevea. Picture Of Innocence tako prerase v klasično Deep Purple mojstrovino skupka različnih atmosfer. Predvsem me navdušuje v tej pesmi "bobnajoči" Ian z jazzy začimbami v predrefrenu. Zvok plošče je prepričljivo živ in klasično "purpleovski", zahvaljujoč vrhunski produkciji Michaela Bradforda. Haunted je fenomenalna pol balada z rajcljivim ženskim back vokalom v ozadju. Pesem potegne narahlo na When A Blind Man Cries iz razvpite "Machine Head" (1972) s to razliko, da je Haunted mnogo manj patetična in da se Ian v njej ne nagiblje h kakšnim suicidnim tendencam. Celotna "purple" poezija priča znova o tem, da so "pojoči" Ian in ostala banda še vedno vroči in pripravljeni na sleherno akcijo. Verzi znova razkrivajo vse mogoče križe in težave članov skupine z osebki ženskega spola medtem, ko po drugi plati pripovedujejo "purple" znova o znorelem svetu, zmagoslavno svojsko in na duhovit način. "Bananas" je izrazno močan fluiden album zapolnjen do zadnjega kotička z emotivnim dinamitom petih neukročenih žrebcev. Vsebuje 11 pesmi izredne diverzitete in Steveov instrumentalni outro imenovan Contact Lost, ki zaključi album. Naj bo dovolj. Novi Deep Purple še zdaleč niso rekli zadnje. Od vsega blef trenda, ki bremeni glasbeno tržišče je čedalje težje najti ploščo za 4 čuke, katera bi ponujala toliko glasbe in iskrenih užitkov, kot jih novi Deep Purple album. Po vseh teh letih stojijo legende ponosno in pokončno, noseč v sebi neutolažljivo željo življenja v svetlobi. Z "Bananas" jim je uspelo z vsem bliščem ujeti fantastičen skupek žlahtnih vibracij in več kot le preseči ta zblazneli svet sedanjosti.
|
|
|||||