 Iron Maiden
- "Dance Of Death" EMI Records 2003 Novi album je narejen z mnogo manj entuzijazma kot njegov predhodnik "Brave New World" (2000). Prehitro je bil napravljen in preprosto ne more v celoti prepričati. Glasbeno so Iron Maiden še vedno točno tisto kar so vedno bili, a to pot novi album dejansko trpi, saj mu primanjkuje vživetosti in igranja z "jajci". Vse skupaj zveni nahitro skomponirano in odigrano. V to, da je bil novi album narejen z entuzijazmom in željo po glasbenem izražanju, je to pot zelo težko verjeti. Enostavno se ne morem znebiti občutka, da je bil album narejen le zato, ker je moral biti narejen. Ob poslušanju ne pusti domala ničesar. In produkcija? Drugačna kot na "Brave New World", ki zveni živo in čisto. "Dance Of Death" tudi želi zveneti živo, zato so rifom pri produkciji pustili malo bolj hreščeč zvok, a na račun tega peša razpoznavnost enega glavnih atributov Iron Maiden galsbenega stila. Prepoznavne keltske tercetne harmonije so mnogokrat kar povožene z glavnim kitarskim rifom. Zato to pot Iron Maiden niso niti produkcijsko popolnoma prepričljivi. Dve skladbi sta, ki rešujeta tale album iz popolnega povprečja. Prva je naslovna pesem, ki je sestavljena na način, kot ga fan Iron Maiden tudi pričakuje. Vsebuje grandiozen atmosferični uvod, več ritmov, ki se preko bravuroznih prehodov lepo prelivajo in mnogo različnih tercetnih okraskov, ki so lepo zloženi med seboj. Atmosfera v pesmi doseže vrhunec v svojem srednjem delu, kar je bilo v navadi tudi pri prejšnjih Iron Maiden večjih epskih pesnitvah. Tudi orkestralni aranžmaji ležijo v prelepem ravnovesju in dodatno potencirajo vzdušje. Skratka delo v tej kompoziciji je bilo odlično opravljeno. Drugi vrhunec, ki prepriča v celoti je Paschendale. Predvsem izstopa Bruceova predstava na vokalu v tej pesmi. Tudi masivni veličasten zvok kitarskega rifinga in orkestalnega aranžmaja leži v perfektnem ravnovesju. Znova smo priča nenadejanim menjavam ritmov skozi prefinjene Nickove rolinge in prispevka solaž vseh treh (celo!) kitaristov. Paschendale se odpre in konča s presunljivim visokoim atmosferičnim motivom. Pesem združuje vse kar se pričakuje od glasbene drže Iron Maiden. Bruce poje kot poje. Še vedno vrešči kot sirena po vseh teh letih. Ritem sekcije se prav tako še vedno drži status samih superlativov. Pravzaprav ritem sekcija ostaja po vseh teh letih največji magnet za poslušalca. V čem je potem problem? Kitare. Neizkoriščeno delo kitar. Tudi drugi album po vrnitvi Dickinsona in Smitha v bend potrjuje, da Iron Maiden ne potrebujejo treh kitaristov in da sta dva več kot dovolj. Enostavno ni občutka, da so vključene v glasbo tri kitare. Okej, kjer solirajo jih stilsko lahko ločimo na Janickovo nerazločno drgnjenje s pomočjo vseh štirih prstov, Daveov hitri hammering in Adrianov klasični pristop dlakocepsko okrašenih in dodelanih solaž. To pot sem razočaran, kajti vsi trije skupaj se enostavno ne trudijo več in nas tudi ne razvajajo več s kakšnimi veleumnimi motivi, česar so prav gotovo še vedno tega sposobni. Solaže so segment, ki se mu Iron Maiden enostavno ne posvečajo več. Face In The Sand zveni tudi obetajoče. Nosi jo bojni ritem z agresivnim rezgetanjem Steveove bas kitare v središču, katerega rifanje resnično reže skozi beton! Za vse eighties nostalgike še ena manjaš opazka. Gates Of Tomorrow vsebuje v refrenu enak ritem kot A Loneliness Of A Long Distance Runner. Age Of Innocence se odpre z ubijajočim rifom v šokantnem refrenu pa pesem zvodeni, saj je le ta popolnoma hardrockersko obarvan. Ni slaba pesem, a kaj ko to sploh niso Iron Maiden. Ja, z leti so se tudi srca možakarjev očitno začela mehčati, v kar nas prepričajo tudi z zaključnim akustičnim (odločno predolgim) komadom Journeyman. Da bi ga razglasil za nadaljevanje pesmi Prodigal Son, bi me fani verjetno že ubili, a ritem akustične kitare na začetku je dejansko voden nekako v direkciji omenjene primerjave. Primanjkljaj svežine je problem s katerim se otepajo Iron Maiden. Kar je še huje, je trpljenje skupine za primanjkljajem kreativne energije. Vse je očitno postala nuja. Brez težav bi Iron Maiden lahko zlepili tri pesmi, ki so izšle na "Dance Of Death", skupaj v en petnajstminutni ep in tako omilili svojo vsebolj izstopajočo brezidejnost. Uporaba formule osmih pesmi na albumu, kot je bila to navada skupine v osemdesetih, postaja v tem primeru zato znova aktualna. Kakokrkoli, "Dance Of Death" ni slaba plošča. Vsekakor ne spada v špico kreacij Iron Maiden, niti v njihovo zlato sredino, vendar jo je vredno uvrstiti v zbirko. Ostaja grenak priokus nevživetosti in igranja na silo ter zato neprepričljivosti. A kogar to ne prizadene, ne bo dolgo pomišljal odšteti štiri koščke za Iron Maiden novi album. Članom skupine pa svetujem, naj v prihodnje material, ki ga nameravajo izdati, odigrajo z jajci, kot je bila to odlika benda še tri leta nazaj.
|
|
|||||