 Uriah Heep
- "Demons And Wizards, 1972 (re-release)" Sanctuary Records 2003 Če je bila "Look At Yourself" (1971) plošča, ki je začrtala temelje glasbenega izraza Uriah Heep, je njen naslednik imenovan "Demons And Wizards" tisti dragulj krone Uriah Heep, ki se izmed vseh zagotovo najbolj sveti. Heep so z njo prignali svojo glasbeno perfekcijo na sam vrhunec. To je tudi tista prelomna plošča, ki je prinesla skupini slavo in izreden komercialni uspeh, s katerim so si pridobili Uriah Heep status super skupine. Na tej plošči je ugledal luč sveta eden njhovih najbolj razvpitih hitov "Easy Livin'", pri katerem so Uriah Heep kot ritemsko podlago uporabili svoj preizkušeni recept (in striktno njihov izum) jahajočega ritem "drive-a". Fantje so prestali dve zamenjavi. Novi basist je postal Gary Thain. Gary je bil inovativen basist tistega časa. Hiter kot strela. Poba je vseskozi iskal najmanjši košček svobode v osnovnih linijah ter ga venomer spretno predrugačil, kar je vnašalo v glasbo skupine še dodaten kontrast. To je po drugi strani razbremenilo prvo fronto, ki so jo do takrat v celoti držali kitara, vokal in klaviature, po drugi strani pa obogatilo izjemni zvočni reopertoar. Torej ob "Yesmanu" Chrisu Squireu je Gary pomenil pravo revolucijo vnosa melodike igranja bas kitare. Druga menjava se je zgodila na bobnih. Lee Kerslake, stari znanec Kena Hensleya še iz "pre-heep" časov, ko sta delila usodo v The Gods, se je izkazal prav tako kot Gary, za še en zadetek v polno. Možakar polnih zamahov je prašil po bobnih na vso moč, z delom celega telesa in zvok bobnov je dejansko oživel. S tako okrepljeno in osveženo ritem sekcijo je tudi nova postava skupine dejansko oživela in zadihala na polno. Uriah Heep so z Lee-jem na bobnih sedaj lahko zveneli resnično heavy kadarkoli so hoteli. Tu ni bilo več gospodarjev in sužnjev, pač pa je bil prispevek vsakega posameznika v skupini enakovreden. Novo ustvarjena zvočna podoba in glasbeni izraz sta postala dejansko grandiozna, saj dobiš občutek da so se vse vibracije pozitivne ustvarjalne kemije, ki so jo fantje razvili, amplificirale med seboj in je bila energija ali magija, ki so jo izžarevali Heep tako celostno magnificirana. Medtem se je tudi Mick Box prelevil v posebneža med kitaristi svojega časa, še posebej zato ker se je čedalje pogosteje zatekal k uporabi vah-vah efekta. Ambiciozna kooperacija je položila na trak ploščo, ki je bila dejansko superiorna v vseh pogledih. Odpre se z The Wizard in sicer z akustično kitaro, kar je bilo za tisti čas provokativno v vseh pogledih. Takoj ji sledi Traveller In Time, ki je speljana z udarnim heavy riffom, vendar odlično skombinirana z nežnejšim predrefrenom, v katerem izstopa vživeti Dave na vokalu. Dave je postal še subtilnejši, še bolj prefinjen, prelevil se je v pravega igralca, ki je tako v studiu kot na odru izžareval nenadomestljivo karizmo. Prepričajte se v to ob poslušanju Circle Of Hands, Rainbow Demon ali grandiozni magiji, ki jo ustvarita skupaj s Kenom skozi verze Paradise/The Spell, ki je pesem neizmerne melanholije zapoprana z izjemnim motivom slide kitare. Umeščena je na zaključek plošče in je njen absolutni atmosferični vrhunec ter dokaz, da so bili Uriah Heep resnično eni najimenitnejših komponistov zgodnjih sedemdesetih. Pesmi so znova raznolike in vsaka zase predstavlja zaključeno celoto. Torej družno podvojene linije Hammond B3 orgel in kitare, živa nagruvana ritem sekcija, emotivno vživeto prilagajanje Davea na vokalu in za skupino značilno vpletanje večdelnih vokalnih linij je delovala popolno. Grandiozen poln zvok se je lahko v naslednjem trenutku nenadejano prelevil v nežno melodijo z akustiko ali klaviaturskimi linijami v ozadju in Davidom v osrednji vlogi. Popolnoma spontano. Mistična poezija (za tiste, ki veste, to pravzaprav ni nobena mistika) z imentino naslovnico Rogerja Deana je dejansko oživela. So bendi in so bendi, so plošče in so plošče. Uriah Heep so tako postali zgled izredne kohezije in komponistično ustvarjalne moči, ki ni ponujala zgolj lepo uokvirjenih melodij, pač pa te je lahko s svojo ekspresijo ta magija dejansko očarala in odnesla daleč daleč nad oblake. Torej skladnost racionalnega in kozmičnega. Fantje niso bili nobeni čarovniki in kakšni posebni čudodelniki, pač pa popolnoma povprečni sodobni človečnjaki, ki so vedeli, da morajo slediti le glasu svojega srca. Tako zelo preprosto je to.
|
|
|||||