 Conspiracy
- "The Unknown" Inside Out 2003 Naslednik prvenca imenovanega "Conspiracy" iz leta 2000 seva mnogo več kompaktnosti. Stranski projekt neuničljivega basista Yes Chrisa Squirea in kitarista Billyja Sherwooda (ex-Yes, World Trade) "inspiriran s konspiriranjem", je odet v obskurno naslovnico, kot kakšna "The Animals" (1977) od Pink Floydov, vendar pa sije skozi samo glasbo svetloba z izredno intenziteto polna pozitivnih vibracij. Takšne spiritualne dimenzije niso Pink Floyd nikdar poznali ali uspeli najti. Trganje strun bas kitare otvoritvene Conspiracy nažene mravljince po telesu, saj Chris ne ovinkari, pač pa takoj postreže s svojim znanim rožljajočim zvokom legendarne "rickenbeckerice", brez katerega si tudi glasbe Yes ni mogoče predstavljati. Kakor zavzema ta zvok posebno mesto v izrazu Yes, je tokrat v tem stranskem projektu, Squireov izraz še dodatno spotenciran in predstavlja absolutno osnovo na kateri gradita umetnika svoje pesmi. Confess je nedvomno strukturirana na način, da če bi bila tu doba osemdesetih, bi gotovo bila izdana kot hit single. Fluidno nastavljena, z atmosferično večplastno vokalno linijo izjemnega refrena. Kolikor razumem sporočilo v njej, gre za to, da ne glede na to kako brezupen izgleda svet skozi oči posameznika, ali ne glede na splošno dejstvo kako smo prignali svojo barbarsko civilizacijo do njenega konca, nas kozmična energija nikdar ne bo zapustila in nas bo še naprej pomagala voditi, učiti in to v vsakem trenutku, seveda če se je bomo zavedali. To je nekakšen poklon obeh umetnikov večni energiji kozmosa, katere medij sta. Gre za vse vibracije vesolja, sonca, lune, Zemlje in vseh njenih naravnih pojavov od strele do potresnih sunkov, ki jih v strahu sodimo, kot vzroke za nastanek naravnih "katastrof". Kako je lahko katastrofa sploh katastrofa, če se zgodi sama po sebi in z naravnim namenom, po kozmičnih načelih. Naravna "katastrofa"? Kakšna neumnost, ki se ji neumno prepuščamo. Heh, gotovo mislite, da sem že nor. No, nazaj k vsemogočni znanstveni empiriki in matematiki. V New World vam bo Chris potrgal glave z basistično voltažo, ki jo v njej razvije. Za tiste, ki se takoj "vžgete" v dani situaciji in se vam ne da ovinkariti, bo ta pesem gotovo prva atrakcija plošče. Je najbolj živahen in naspidiran komad na plošči, ki ga kar razganja od ujete energije! Bas je umeščen v središče, zraven so skrbno priložene palete klaviatur in okusni Billyjevi kitarski dodatki, da o impresivnem duetu vokalov obeh vodilnih glav tega projekta ne govorim. Njuno partnerstvo funkcionira popolno! ½ A World Away je pesem, kjer stopajo absolutno v ospredje bobni, ki sila zavzeto skrbijo za raznolike progresivne rolinge in s polnim zagonom vživeto vseskozi elektrijo ozračje pesmi. Bobni so v produkciji živo in razločno slišni in skupaj z unikatnim Chrisovim zvokom basa nosijo izredno fluidnost in dinamiko zvočne intenzitete ritem linije na celotni plošči. In Billyjev doprinos? Billy je premeteno sestavil kitarske motive, zabelil vse skupaj z raznolikimi zvočnimi efekti in dodal klaviature, ki mestoma zvenijo kot bi bil prisoten celoten filharmonični orkester ter tako še enkrat več opozoril na svoj izjemni glasbeni talent, vključno s svojim producentskim delom. Plošča si zasluži čisto desetico v vseh pogledih. Pesmi so raznolike in maksimalno dovršene. Venomer, ko poslušaš "The Unknown" najdeš v zvoku vedno kaj novega in presenetljivega. Detaljno zdizajnirano, zvok precizno sestavljen, atmosfera je izredna! Različna vzdušja se konstantno prepletajo na plošči. Posebne pozornosti si zasluži naslovna pesem. Več kot enajstminutna mini epska kompozicija se prične z nedolžnim akustičnim motivom, ki ga nasledijo zvoki metronoma in nenadoma se k temu pridruži masivna zvočna zavesa, kot bi križal kakšen Mahavishnu Orchestra z Yes! Da! Orientalsko orientirana motivska in zvočna ekstravaganca! Chris si vzame tudi nekaj prostora, za uporabo bas pedala. V namen da njegov bas pulzira in učinkovito reže skozi beton, je ta inovativni možakar mestoma znova nasnel ekstra linije odigrane na zgornji "E" in "A" struni električne kitare in tako še ojačal osnovno bas linijo ter njen zvok "podvojil". The Unknown je pesem, ki ima redko posebnost. Nikakor noče in noče v ušesa, a venomer ko jo poslušaš te ob tem prevzamejo drugačna občutja. Enostavno sije skozi njo takšna svetloba, da je ne more prikovati v materijo skozi analizo noben glasbeni recenzist vključno z mano. Da, tu lahko vlečemo vzporednico z vsemogočnostjo epov Yes. Kot droga, ki se ji ne moreš upreti! Točka, ko postane analiziranje popolnom odvečno. Bonus pesem se nahaja na limitirani izdaji ("digipack" vdet v "slipcase" ovojnico) in se imenuje I Could. Je pesem težjega zvoka. Distorzirani in zmetalizitani (!) kitarski rifing je produkcijsko pridušen in uravnovešen s klaviaturami, ki znova vnašajo zvrhano mero simfonike. Pesem je enostavno grajena in je podobno kot Confess nastavljena tako, da ne boste mogli stati kar pri miru. Poleg ignorance vseh mogočih trendov in s tem pehanja za denarjem, je glavno sporočilo Conspiracy: "Presežite ego (zakoljite svojega lastnega zmaja), ne bojte se neznanega, skočite na krov novega veka in bodite večna svetloba polna ljubezni!" "The Unknown" je plošča, ki nedvomno sodi v vseh pogledih v sam vrh letošnje progresivne scene in je njena absolutna osvežitev številka ena.
|
|
|||||