 Helloween
- "Rabbit Don't Come Easy" Nuclear Blast 2003 Po dolgem obdobju v katerem so se zgodile pomembne menjave članov banda je pred nami nova kvalitetna plošča skupine, ki je utemeljila današnji power metal in je za mnoge še vedno naboljša v tem žanru. Na Rabbit Don't Come Easy se Helloween vračajo k svojim žlahtnim koreninam, kar je bil eden glavnih razlogov za spremembo zasedbe, saj sta oba bivša člana želela nadaljevati tam kjer so ostali na prejšnji plošči The Dark Ride, se pravi v bolj "grobem" slogu, kar pa šefu banda Michaelu Weikathu ni bilo prav nič pogodu. Torej je potem pred nami ponovni happy Helloween izdelek? V nasprotju s precej mračnim The Dark Ride je to veliko bolj prepoznaven izdelek in v stilu prvih dveh albumov z Andijem na vokalih. Že od "ključarskih" časov so radi eksperimentirali s svojim zvokom, kar pa se ni vselej izkazalo kot dobra poteza (kar spomnite se popolnoma ponesrečene plošče Chameleon). Toda tokrat so se stari mački dokazali, da izkušnje še vedno obrodijo dobre rezultate.Tisto kar je najbolj impresivno je to, da so še vedno sposobni v svoji glasbi, čeprav jim je resda z leti že nekoliko zmanjkalo idej, vnašati nove zamisli. Plošča se odpre z visoko melodičnim Just A Little Sign, ki je izšel tudi kot single in tako že sprva doživimo občutek nadzvočne energije, ki je značilnost banda, se pravi tipični zvok, ki je zaščitni znak Helloween "prepikan" zvok čez rife in seveda ultra melodični refreni. Na sijajne powermetalske himne, kot so poleg zgoraj omenjenega komada tudi Open Your Life, Hell Was Made In Heaven ter Listen To The Flies, bo gotovo ponosen vsak oboževalec starejšega obdobja skupine ("Keepers era"). Melodika se skladno preliva z raznovrstnimi motivi. Tudi na impresivne tercetne harmonije, kot Helloween zaščitno znamko, fantje še niso pozabili. Produkcija za bobni je zares ubijalska. Opomniti vas moram, da so med snemanjem zamenjali kar dva bobnarja, ki pa nista ostala do izida plošče. Po nepričakovanem odhodu Marka Crossa (bobni na Don't Stop Being Crazy in Listen To The Flies) se je na bobnarski stolček usedel nihče drug kot Mickey Dee (Mötorhead), kar je seveda glaven razlog za tevtonsko bombastičnost osnovnih ritem linij, ki ena za drugo udarjajo na prvo žogo, čeprav mestoma primanjkuje kreativnosti, ki je bila značilna za Ulija Kuscha (prejšnji bobnar). Kljub naslovnici z belim zajčkom (katerega za uhlje drži trda roka sistema) poezija ni nikakor otroška, ampak se v njej skrivajo mnoga življenjska sporočila. Zanimivo, na komadu The Tune Andijev vokal malce spominja na originalnega pevca in ustanovitelja banda Kai Hansena medtem, ko v usodo vdani Never Be A Star po uvodu spominja na Perfect Gentleman z "Master Of The Rings". Orkesterski aranžmaji se sijajno ujemajo v nekatere komade in Jørn Ellerbrock, ki je že vrsto let nekakšen član banda v senci, je tudi tokrat opravil sijajno delo na klaviaturah. Omejena izdaja plošče vsebuje tudi pesem Far Away, ki je veliko več kot le bonus komad. Vampirski Liar, eden izmed najtrših komadov v njihovi zgodovini, prikaže skupino tudi v drugačni luči. Trasherska ritem linija pač ni nekaj vsakdanjega v njihovi glasbi. Tudi Back Against The Wall, kjer Andi zveni resnično zlobno, nas vrne na mračno vzdušje prejšnje plošče. Uporabili so tudi orientalsko melodijo na sijajnem komadu Sun 4 The World katerega je napisal novi kitarist Sascha Gerstner (ex-Freedom Call). Slednji se je že ob debutu izkazal kot sijajen komponist, saj sta prav on in Deris avtorja najboljših komadov na plošči. Tudi njegove solaže potrjujejo, da je bil kar pravšnja izbira. Andi ponovno potrjuje svoj status enega izmed najbolj kakovostnih in prepoznavnih pevcev. Baladeska Don't Stop Being Crazy je še ena zanj tipična umetnina. Listen To The Flies je še ena svinjsko dobra himna v slogu Eagle Fly Free, ki bo nedvomno postala del repertoarja prihajajoče turneje. Najdaljši komad Nothing To Say je zopet nekaj svežega in presenetljivega, njen scenarist pa Weike. S svojim nagruvanim funky beatom se prevesi v odlično harmonijo s flavto in je prav gotovo največja mojstrovina celotne plošče. Čeprav Rabbit Don't Come Easy ne doseže temačne dramatike svojega predhodnika ali uigranosti na Better Tahn Raw. je skomponirana nedvomno po željah oboževalcev Helloween iz osemdesetih. Z najnovejšo pridobitvijo, Stefanom Schwarzmanom (ex-Accept, ex-Running Wild) za bobni si lahko band obeta še veliko dobre glasbe v prihodnosti. Pozabite na nove powermetalske bende, ki brezvestno kopirajo tisto kar je ta band pogruntal v času, ko se je večina metala še delala s srcem in ni bila podvržena brutalnosti glasbenega trga, leta ko so bili na vrhu metalskega sveta skupaj z bandi, kot sta Iron Maiden in Judas Priest. Band, ki je vedel in še vedno ve v katerem grmu tiči zajec!
|
|
|||||