 Peter Green Splinter Group
- "Reaching The Cold 100" Eagle Records 2003 Peter in njegovi družabniki, rojeni bluesmani, so uspeli z novo ploščo še enkrat več ujeti vso živost, ki je pravzaprav cepivo, proti temu, da blues ne postane kliše, omejen na 12 prečk kitarskega vratu. Fantastične lekcije si sledijo druga za drugo. Vse po vrsti so enakovredne kompozicije kar se izraznosti tiče, ob tem pa ponujajo neverjetno raznolikost celotne plošče. Tokrat se pisec "petergreenov", kot sta Albatross ali Black Magic Woman, ni vpisal med avtorje pesmi, vendar je njegov pečat ostal v pesmih preprosto neizbrisen. Nevarni mož (Dangerous Man) je gotovo prvi vrhunec na plošči, glede na svojo strukturo in ujeto živost občutij, ki jih Peter skozi svoje unikatno petje izraža v verzih. Dokler bereš le besedilo, se morda ustrašiš nevarnega moža, a ko poslušaš pesem te prevzemajo vse mogoče asociacije ob tem, le na nevarnega moža ne moreš nikakor pomisliti. Skrajno ciničen pristop petja bluesovske legende, ki pahne pesem v pravo nasprotje njenega naslova. Briljantno. Naslednja takšna umetnina je Spiritual Thief, ki predstavja nekakšno vez s pemijo Green Manalishi (glede na svojo poezijo). Vokal v njem je nekako raztresen, preplašen, zmeden,...super!!! Kompozicija skuliranega "walking" ritma je enkrat več ujela visoko ambientalno vzdušje zahvaljujoč znova Greenovemu vokalu. Prvi del albuma vsebuje pesmi, ki so orientirane bolj v smeri R&B (Look Out For Yourself, Cool Down, Dangerous Man), medtem ko jim sledi v drugem delu več bluesa. Takšna je npr. fantastična When Somebody Cares, ki zaključuje ploščo z uglašenim duetom Petra Greena in kitarista Nigela Watsona na vokalih. Oba pevca vnašata izreden slogovni in barvni kontrast. Peter se skozi poezijo znova sprašuje o življenjskih skušnjavah. Še vedno nekako išče bistvo svojega poslanstva in raziskuje samega sebe. In to počne izredno prepričljivo s svojim vživetim globokim vokalom, ki je mestoma hrapav in skrbno okrašen z zasoplim dihanjem. Enkrat zveni znaveličano, drugič razočarano, tretjič zgubljeno, potem spet skrajno cinično. Pri tem zleze še posebej pod kožo blues mojstrovina Don't Walk Away. Can You Tell Me Why, ki ji sledi, pa je zabeljena s slide kitaro in stilsko sledi kakšnim Canned Heat. Izmed vseh kompozicij je v njej moč zaznati največ vplivov "ameriškega črnega bluesa". Peter je s svojo kompanijo lansiral nov prvovrstni izdelek. Čutna uporaba Hammond orgel skrbi za širino in polnost glasbenega zvoka ter ponuja emocijam dodatni prostor za svoje izražanje. Green seveda pri tem ni pozabil začiniti vsega skupaj z igranjem ustne harmonike. "Reaching The Cold 100" je izšla tudi v obliki posebne omejene izdaje, ki vključuje bonus EP, ki ga je trenutna zasedba posnela v studiu med snemanjem nove plošče in vsebuje nepogrešljive Fleetwood Mac klasike Black Magic Woman, Green Manalishi in Albatross ter izvedbo It Takes Time originalnega avtorja Otisa Rusha. Da povzamem na kratko, gospodar bluesa še zdaleč ni rekel zadnje besede. Predan "čistemu filingu" in obdan z nepogrešljivimi mojstri, nam možakar ponuja še en fenomenalen skupek svojih novih "poGreentavščin".
|
|
|||||