 W.A.S.P.
- "W.A.S.P., 1984 (re-release)" Snapper Music 2003 Medtem, ko čas neusmiljeno beži, ponujajo pri Snapper Music ponovno izdajo prvenca W.A.S.P. Kar je novega je digipak ovojnica in sila provokativna ter duhovita spremna beseda. Edini argument, ki mi pravzaprav nudi dovolj manevrskega prostora in vzdrži sleherno pripombo o abotnosti recenzije rerelesovega rereleasea je, da se lahko pogovarjamo o zgodovini rock glasbe. Je pa še ena prednost takšne frekventnosti izdaje rereleasov. W.A.S.P. niso ne Hendrix, ne Deep Purple, ki glede na slovitost svojih imen sodijo v splošno izobrazbo povprečnega osnovnošolskega zahodnoevropejčka ali japončka. Sledovi o slehernem obstoju W.A.S.P zunaj ožjih metalskih krogov, bi se kaj hitro izbrisali, brez obujanja spominskih napevov ob takšnih priložnostih, kot je tale. Leto 1984. Puritanska desnica je uživala posebne ugodnosti bivanja pod republikanskim režimom Ronalda Reagana. Teptali so sleherne temeljne pravice in svoboščine posameznika. Ksenofobična in rasistična država ZDA, ki je dajala potuho obstoju in dodatnemu razcvetu vsemu s krščanskim fundamentalizmom zasužnjenemu svetu in njihovim oholim zaslepljenim vodnikom polnih laži in prevar, se nikakor ni sramovala tovrstnih pridevnikov, pač pa je storila v svoji nazadnjaški radikalnosti prav vse, da bi ljudje pozabili za venomer kaj sta ljubezen in mir. Ali po domače, kaj sta seks in rokenrol. Zanimivo, današnja politika ZDA je njena prava kopija, saj jo obvladuje polovica Reaganove bivše državne administracije (pa ne le zato). Torej? Smo mar zares pozabili kaj je ljubezen, seks in rokenrol? In v tem trenutku leta 1984 udarijo W.A.S.P., za tisti čas eden najvišjih bendov na svetu, kar se tiče povprečne višine telesne rasti. Okrog mednožij opremljeni s cirkularkami, odeti v najbizarnejše usnje in namazani s pravo pravcato živalsko krvjo okoli svojih ust. Natopirane frizure, polakirani nohti, šokantni od glave do peta, da je bilo joj. Ustrahujoč ustavno ureditev ZDA so se odpravili služit denar. In s to kontraverznostjo so uspeli v celoti. W.A.S.P. niso nikdar sloveli kot kakšni posebni glasbeni učenjaki. In parirati slovitosti takratnih stebrov heavy metala, kot so bili Iron Maiden ali Judas Priest je bilo kar se tega tiče utopično. Da so jim prišli ob bok so si W.A.S.P. izmislili drug princip. Izzivalni image in provokativnost besedil. Ti dve posebnosti skupine sta se perfektno prilegala k lastnem glasbenem slogu. Odprti skrajno naviti riffing. Nobenega kompliciranja v njem, s kitarskimi solažami, ki so bile dopustne le pod pogojem, da nikakor ne znižujejo vse predrznosti in arogance, ki jo je bruhal četverec zaprisežen k draženju javnosti s svojimi seksualnimi perverznostmi na 1000 in en način. Kot pravi Blackie: "This music make you want to fuck!" in verjemite tale Blackiejeva pogruntavščina nedvomno ni daleč od resnice. Nadalje dovršena produkcija, ki ustvarja izreden kontrast bobnarskega bliskanja in torpediranja dvojnega bas pedala in "šus" rifinga ostrih konic, brez komplesnih okraskov, brez zabeljenih prehodov, pač pa le popolno preprosto žagancijo, ki ti nemudoma dvigne nivo adrelina v krvi. Penetrativno razbeljena Animal (Fuck Like A Beast) je tako končno našla svoj prostor na albumu tam, kjer bi si ga morala pred,... ups (koliko že?) devetnajstimi leti. Na poziciji otvoritvenega komada torej. Založba se je tega ustrašila, kajti heavy metal je bil v osemdesetih le preveč popularen in mase bi se lahko kaj hitro spreobrnile v to da jih država razglasi v svojega sovražnika št. 1. Re-release vam to končno ponuja. Kdo sploh še rabi državo? Le ujetniki lastnega strahu. W.A.S.P. "šokantni" debut je odličen album. Skupina je udarila naravnost med oči z vsem razuzdanim hedonizmom, ki ga ponujajo npr. Animal, I Wanna Be Somebody, L.O.V.E. Machine. Hellion ali Tormentor. Verzi v refrenih, ki skoraj ne odstopajo od naslovov pesmi zvenijo neverjetno prepričljivo. Tako se dela glasbo, ko si razjarjen prek vseh meja. Bomba za bombo, agresivni značilni rezek Blackiejev vokal podkrepljen z dodatnimi back vokalnimi linijami je zadetek v polno in eksplozivnost skupine ponese do skrajnih meja.Ti pankrti niso mnogo razmišljali, poprijeli so vsak za svoje orodje in le iskreno žagarili. In to prekleto dobro.
|
|
|||||