 Galloglass
- "Legends From Now And Nevermore" SPV 2003 Čeprav na nalepki piše da Galloglass zvenijo kot stari Helloween in zgodnji Blind Guardian ter celo zgodnja dela Helstar in Fates Warning, je vse to daleč od resnice. Res pa je da se na vsak način trudijo s simuliranjem nekaterih solaž in prehodov, ki so značilna za legende nemškega metala. Nekaj pa so si jih preprosto "sposodili". Zvok, produkcija in stil sta sumljivo v stilu kakih Rhapsody (komadi "Dragon Revenge", "The Quest", "The Last Stand"). Seveda, saj je album produciral Olaf Reitmeier (Luca Turilli, Kamelot). Vsaka nadaljnja podobnost pa je omenjenim bandom zgolj v posmeh. Besedila so obupno klišejska (meč, zmaji in magija), ne vsebujejo niti koncepta, kar bi se sicer spodobilo za fantazijska besedila ali vsaj smiselnega sporočila, ki ga ponavadi vsebuejo "pametne pravljice" (tako kot to počnejo njihovi vzorniki). Vokal je sicer čist in ne tako solzav kot npr. pri Hammerfall, vendar kljub temu zelo bled. Iz sebe ne izžareva nobene energije ki vre iz večine powermetalskih pevcev in moti sicer dobro zvočno osnovo. Čeprav se trudi, enostavne ne zmore izstopiti iz svoje povprečnosti. Sicer pa je prav to najbolj moteč element celotne plošče. Sem res omenil da je poleg dobre produkcije tudi sama glasba (minus pevec) všečna? Ne povsem, ker kopija ni nikoli boljša od originala. Tako kot Rhapsody imajo tudi oni najete inštrumentaliste (violine, flavta), prav tako nekatere komade najavljajo pompozni citati ali "godrnjanje" kake pošasti. "Remember The Fire" bo vsem tistim, ki prvič slišijo to zvrst, prav gotovo všeč. Je epski, vendar tisočkrat prežvečen. "The Conjuring" me je že skoraj prepričal, da ta projekt morda le ni tako zavožen saj je izmed vseh še najbolj unikaten komad. "Eye to Eye" je še en kliše, če se spomnimo koliko bandov je že uporabilo podobne prehode in refrene. "The Quest" je klasičen primer kako s flavto ustvariti baročno balado in pri tem vzeti najboljše elemente Rhapsody, z izjemo vokala. Enako velja za hitri "The Last Stand" kjer so uporabili tudi violine. In ko je konec plošče že pozabiš vse melodije, ker je vse tako očitno prekopirano. Končni rezultat prav zato ni tako porazen in če zraven upoštevamo še da je to njihov debitantni album lahko milo rečeno izrazim le to da jim do popolnosti manjka še zelo veliko. Za začetek najprej boljši vokal in manj kopiranja že uveljavljenih bandov. Torej se ne pustite zavesti tisti nalepki (le kdo si je Galloglass upal primerjati z Blind Guardian, saj razen naslovnice nimajo nobene prave povezave z njimi). Veliko bolje boste naredili če boste svoj denar prihranili za nove Rhapsody ali še bolje-prihajajoči dvojni koncertni album Blind Guardianov. Galloglass so namreč v najboljšem primeru njihova samooklicana kopija. So nova pravljica za lahko noč, vendar sila dolgočasna in nelegendarna Ploščo je posodila trgovina Big Bang Music. Kupite jo lahko na Čopovi 42 v Ljubljani. 
|
|
|||||