 Stratovarius
- "Elements - Pt. 1" Nuclear Blast 2003 No, pa so nas po daljšem času z novo ploščo razveselili tudi finski powermetalci Stratovarius. Stratovarius vam res ne morem posebej predstavljati, saj gre za enega izmed trenutno najbolj cenjenih evropskih metal bandov, ki imajo v svoji domovini že kulten status. Če izvzamemo LP "Transmission" je to njihova prva plošča po letu 2000, ko je izšla odlična "Infinite". Pa so nas res razveselili? Prvi komad, ki je izšel tudi kot single Eagleheart, je prava polomija v primerjavi z recimo Hunting High And Low s prejšnje plošče. V njem ni zaznati tiste prave energije, ki je sicer značilna za večino uvodnih komadov v power metalu in tako že takoj izpade precej monotono in neizživeto. Popolnoma zgrešen uvod v ploščo, ki ga ne reši niti njihov že na daleč prepoznaven zvok. Le kaj so želeli povedati z njim? Soul Of A Vagabond ima sicer interesanten začetek ob katerem si lahko takoj pričaramo poljubne emocije in postreže z dobrim prepletanjem Tolkkijeve kitare, Jensovih klaviatur in bobni Jörga Michaela (ta se sicer na plošči niti ne pretegne kaj dosti), kar je tudi ena od glavnih odlik tega banda. A, kaj ko ga že kmalu pokvari dramatičen, vendar zoprn refren, ki je popolnoma zgrešen in sploh ne sodi zraven všečne zvočne podlage. Find Your Own Voice pa je resnično prava paša za ušesa in eden izmed najsvetlejših trenutkov plošče. Kotipeltovo na moč emocionalno in odživeto petje, divje Tolkkijeve solaže in Jensove vragolije, skratka šus do konca! Tu se pojavijo ponovno tisti pravi Stratovarius kot jih poznamo in imamo radi. Zagotovo najbolj heavy, če ne celo najboljša stvaritev s plošče. Tudi Fantasia ni slaba reč, saj nas že na začetku pričakajo dobro odigrane harmonije obeh mojstrov power metala, Tolkkija in Johanssona, čemur sledi Kotipeltov kristalno čisti vokal. Nekje na sredini komada se začne Kotipelto spraševati kako bi lahko bilo na tem svetu, če ne bi bilo več vojn, bolezni, cerkev, religij, ipd., temveč le tvoja lastna resnica, skratka popolna fantazija. Tako, da slučajno ne bo kdo rekel da gre še za eno stvaritev brez možgan. Nato pa po ostrem prehodu sledi še čudovita tercetna melodija, ki se kasneje dopolnjuje s korektnimi refreni. Learning To Fly me je dokončno prepričal, da konec koncev, če "Elements-Pt.1" že ni na ravni prejšnje, odlične plošče, pa vsekakor ni podpovprečna stvaritev. Nasprotno! Čeprav smo osnovno podlago že neštetokrat slišali pa Stratovarius poskrbijo, da komad ki bi bil v režiji kakega drugega banda popolnoma klišejski zaživi kot eden najbolj energičnih na plošči. Tako iz tipične power metalske himne nastane instrumentalno kompleksen komad, ki buta od pozitivne energije. Vsekakor komad, ki ni primeren za stare (po duši) in zagrenjene! Nekakšen kontrast je Papillon, ki nas prenese v nek hladen in žalosten svet, kjer nas dočaka ženski zbor. Kotipelto je ponovno jezen, a tudi žalosten obenem, kar da čudovito vzdušje zlasti, ko se komad dokončno razvije v klasično balado. Gre za najbolj melanholično skladbo na celi plošči, ki še nabolj spominja na Mother Gaia z "Infinite". Stratofortress je instrumentalen komad, ki je našponan do konca in je tisti vezni del plošče, kjer se Tolkki z vsem užitkom izživlja na svoji kitari v slogu velikega Malmsteena in med drugim vsebuje celo elemente nekakšne ruske poskočnice, zaključijo pa ga še Jensove orgle. Precej kompleksna, vendar hudo dobra reč, zlasti če si obenem predstavljate kako izgledajo šele te njegove solaže na odru. Zato pa me na žalost ni popolnoma prepričal prav naslovni komad Elements. Ko vsaj ne bi vseboval tistega morbidnega zborovskega refrena: "Elements- wind, fire, water!", ki se ponavlja skozi cel komad in gre meni osebno precej na živce. Pa tudi nenehno daje občutek kot da bi bil Kotipelto šele v drugem planu. Veliko bolje bi bilo če bi refren nastopil samo v vlogi back vokalov ali da bi bil vsaj odpet na drugačen način. Vsebuje tudi nekaj dobrih, daljših instrumentalnilnih delov. A, tudi konec nam da občutek, kot da bi še nekaj manjkalo, saj se konča s (pre)hitrim fade-outom. Nikakor pa te 12 minutne stvaritve ne morem postaviti ob bok npr. kakšnemu And Then There Was Silence Blind Guardinov, ki se prav tako konča s fade-outom. Tudi npr. The Time Of The Oath Helloweenov, kateremu je sicer epični "Elements-Pt.1" po dramatičnosti še najbolj podoben, je boljša skladba. Prava čustvena poživitev pa je prav zadnji komad A Drop In The Ocean. Izredno emocionalna skladba nas dokončno poteši, saj ji uspe pričarati tisto pravo vzdušje in melanholiko, ki je pogostokrat potrebna za konec plošče. Zelo lepa melodija se konča s šumenjem valov. Stratovarius so na "Elements-Pt.1" celo bolj heavy kot na prejšnji plošči, saj tu poleg orkestralnih elementov pridejo bolj do izraza, ne samo Tolkkijeve mojstrovine, pač pa tudi Kotipeltovo veliko bolj agresivno petje, kar je sicer nekoliko čudno, ker se po drugi strani s plošče v ploščo vse bolj oddaljujejo od pristnega heavya v svet progresive. Kljub temu, da tudi oni niso imuni proti največji bolezni power metalskih bandov - ponavljanjem - pa je nova plošča vsekakor precej drugačna od prejšnje. Je tudi veliko bolj kompleksna in gre nekoliko težje v ušesa kot "Infinite", tako da sem jo po prvem poslušanju že nameraval raztrgati, a sem se še pravočasno obrzdal in odločil za bolj natančno poslušanje. Kar se je konec koncev tudi obrestovalo in lahko rečem, da me Stratovarius le niso razočarali, izvzemši plitki Eagleheart, moteča refrena dveh komadov in morda le malo preveč fade-outov. Mislim pa, da je prav Kotipelto tisti, ki s svojim kristalno čistim in zelo prepoznavnim vokalom najbolj skrbi, da band ne zapade v morje povprečja. Stratovarius so resda nekoliko zaspali na lovorikah, vendar so še vedno pripravljeni eksperimentirati, kar pa ni nujno slabo. In na "Elements-Pt.1" to vsekakor ni! Bomo videli ali bodo "Elements-Pt. 2" le nadaljevanje ali tudi boljša in predvsem drugačna plošča od prvega dela. Ploščo je posodila trgovina Big Bang Music. Kupite jo lahko na Čopovi 42 v Ljubljani. 
|
|
|||||