 Savatage
- "Fight For The Rock, 1986 (re-release)" SPV 2002 "Fight For The Rock" je band zasluženo poimenoval tudi kot "Fight For The Nightmare", saj so bili tistega davnega leta 1986 res nezadovoljni s tem kar so ustvarili ali bolje rečeno tem kar so bili primorani ustvariti. Ta plošča je nazoren primer kako je grabežljiva založba enega izmed najboljših heavymetalskih bandov osemdesetih skoraj pahnila v pogubo. Od Savatage so zahtevali naj naredijo čimbolj komercialne komade, da bi jih potem laho lažje rolali po radiu, kar normalno ni bilo dobro za metal band. To je bil tudi prvi album s sedaj že dolgoletnim basistom Johnnyem L. Middletonom, ki je zamenjal Keitha Collinsa.Poskus založbe, da bi album zvenel bolj pop kot metal se je seveda izjalovil. Že naslovni komad, rock´n´roll z malo bolj heavy utripom, je nazoren primer. Žalostno v zvezi z njim je, da je bil poleg tega tudi eden redkih komadov s te plošče katere so takrat še igrali v živo. Drugi je bil "Hyde", brez pomislekov daleč najboljši komad na plošči, kjer ponovno briljira značilni Jonov vokal. "Red Light Paradyse" si prav tako zasluži nekaj pozornosti. S svojim temačnim rifom in disco utripom je bil sicer napisan kot anti-disco komad, vendar pri moji najboljši veri ne zveni v tej smeri. Komad, ki še na najbolj pristen način prikaže pravi Savatage stil je tudi "The Edge Of Midnight" s svojim sijajnim horror uvodom. Zato je konec koncev na plošči vseeno nekaj "pravih" komadov. Do tega dne sta "Wishing Well" in "Day After Day" ostali edini priredbi, ki jih je band kdajkoli vključil na studijski album. "She's Only Rock And Roll" pa nas dokončno prepriča, da band takrat res ni bil pri pravi. Obupen strip-klub komad, katerega rešuje edino odličen in vselej reprezentativen Crissov rif. Ostali trije komadi s plošče so bili napisani že veliko prej in so le izboljšane verzije svojih prvotnih oblik. "Out On The Streets" (s sedaj bolj komercialnim utripom) se je prvič pojavil že na prvencu Sirens, "Lady In Disguise" je bil kot demo izdan v precej spremenjeni obliki, medtem ko je "Crying For Love" prav tako izboljšana verzija komada z nekega demota med nastajanjem prejšnje plošče "Power Of The Night". Prav tako sem mnenja, da so se Savatage tedaj počutili nekoliko neudobno saj so na "Fight For The Rock" nenadoma uporabljali daleč več klaviatur kot na kateremkoli albumu prej. Oba bonus komada sta, glej no glej, tudi najboljša komada na celi plošči saj gre za koncertni verziji uspešnic "The Dungeons Are Calling" in "City Beneath The Surface". Kot rock ´n´ roll plošča je "Fight For The Rock" sicer sijajna naložba. Toda to seveda ni tisto česar smo vajeni od tega banda, zato "Fight For The Rock" nedvomno ostaja njihov najslabši izdelek do zdaj.
|
|
|||||