 Moonspell
- "Darkness And Hope" Century Media 2002 "D&H" je plošča, ki se ne upogiba pod težnjo današnjega trga po šusu v glavo na prvo nogo, ampak je rezultat trdega dela, izkušenj, vere in zaupanja v glasbo, ne človeka. Na prvo uho je mogoče podobna kakšni prejšnji, a pozornemu poslušalcu ne uide spoznanje, da je skupina spet naredila nov korak. Odlična ritem sekcija, (Mike Gaspar - bobni in Sergio Crestana - bas), je s svojo prilagodljivostjo in izrednim smislom za melodijo še enkrat pokazala kdo je srce, ki poganja mašino. Stilsko ostajajo Moonspell še vedno samosvoji. Na daleč prepoznavni nas zazibajo v svet okultnega, temačnega in nenazadnje erotičnega. Na plošči je morda zaznati rahlo manj elektronike ter grobih vokalov, ki so tokrat potopljeni v glasbo, kar pa ne zmanjša silovitosti s katero udarijo. Močno in vedno v pravem trenutku, tokrat tudi s komadom v njihovem jeziku, ki ima, se mi zdi, precej antiglobalistični navdih. So pa na veliko razočaranje vikinških severnjakov ter tudi nekaterih trdih duš Moonspell zopet naredili izdelek, ki v ospredje poriva dušo in čustva ter se ne ubada toliko z divjim, brezkompromisnim žaganjem in nesporočilnostjo. Skratka "D&H" je plošča, ki odlično funkcionira kot celota, po drugi strani pa se brez problema navežemo na katero koli izmed 11-ih pesmi, ki nam počasi zlezejo pod kožo in tam pustijo svoj pečat, za vedno! Sicer pa je to le moje mnenje in na vas je, da si jih nekajkrat servirate in preverite, kje se vam bodo zataknili
|
|
|||||