 Hughes Turner Project
- "Live In Tokio" MTM / SPV 2002 Kaj lepšega, kot skupna turneja po izdanem fantastičnem albumu, katerega komadom na set listo dodaš malo Deep Purple, Rainbow in klasik solo kariere. Legendi sta izbrali edino pravo mesto za rojstvo tegale živega izdelka. Japonsko namreč. Tam fanatični oboževalci vse kar vsaj malo "diši" po Deep Purplih pokupijo v tonah. Okrepljena z avtentičnimi japonskimi glasbeniki, ki nasploh slovijo kot najboljši "fakerji" (neskončno hvaležni in zvesti do groba) Deep Purpleov na zemeljski obli, udarita Glenn Hughes in Joe Lynn Turner z "Devil's Road" iz skupnega projekta. In pridih Deep Purpleov v živo je več kot osupljiv. Masivno polaganje in bruhanje hammond linij ter malodane prekopiran Blackmoreov dobri stari kitarski slog in le zanj prepoznaven zvok. Solaži v "Death Alley Driver" ali "Spotlight Kid", ki ju v celoti sam odpoje Joe Lynn (orig. Rainbow), povesta glede tega takoj vse. Zvok je fenomenalen in inštrumenti ležijo v ravnovesju. Glenn Hughes seveda poleg nenadkriljive vokalne predstave vseskozi tudi basira. Oba pevca se izredno ujameta v duetih, kar ne velja le za pesmi s skupnega projekta, pač pa tudi za "I Surrender" (orig. Rainbow), "Dark Days", "Can't Stop The Flood" (oba v orig. Joe Lynn Turner solo) ali "King Of Dreams" (orig. Deep Purple). Pri naštetih štirih ima Joe Lynn znova glavno besedo, Glenn pa ga fantastično dopolnjuje v prehodih in refrenu. Izreden barvni in slogovni kontrast obeh pevcev, ki smo mu priča na skupni studijski plošči, je tako več kot uspešno zaživel tudi na odru. In "Stormbringer" (orig. Deep Purple)... ahhh, če se vam do sedaj ni utrgalo, se vam bo pri "Stormbringerju" 100%. Kakšen preskok v vzdušju na še višji nivo. Kaj spravi Hughes iz sebe po vseh teh letih!!! Še danes največji med največjimi. Medtem, ko se opešani Deep Purple danes skorajdane smešijo po odrih in o njihovih klasikah iz obdobja MK III. zasedbe lahko le haluciniramo, pa lahko uživate v tukajšnjem glavnem zadetku na loteriji "Mistreated", kot bi jo igrali Deep Purple leta 1974. In ob poslušanju obeh klasik vam bo takoj popolnoma jasno, zakaj se David Coverdale in Glenn Hughes "nista mogla" pri Deep Purplih. Ker je Hughes že pri Deep Purple lahko pel točno tako kot Coverdale (poleg tega pa zmogel s svojim glasom marsikaj, o čemer lahko David še danes le sanja). In v to vas bosta nedvomno prepričali obe Purple klasiki. Neprekosljivo! Skratka, popolne hard rock sanje. Zvok je fantastičen, vse je odigrano neverjetno precizno (seveda, saj imaš Japonce v zasedbi) in popolnoma vživeto, celoten izdelek pa vsebuje tisto svobodo. Torej improviziranja polno mero. Hughes in Turner preprosto ne znata razočarati. Nuja za vsakega pravega hard rock fana.
|
|
|||||